Posameznik z neto plačo (pravilneje: razpoložljivim dohodkom) 540 evrov bo namesto 26 evrov plačeval 15 evrov na mesec. Družine z eno plačo ali pokojnino bodo pridobile znatno več. Premijo dopolnilnega zavarovanja mora namreč plačati vsaka odrasla oseba, obvezno zavarovanje pa pokriva tudi nezaposlenega zakonca. Namesto 52 evrov na mesec bo taka družina poslej plačevala samo 15 evrov, to pa je kar 37 evrov manj. V enem letu skoraj še ena plača. Pri 120.000 brezposelnih je družin z eno samo plačo veliko.

Posamezniki z neto plačo 7000 evrov bodo prispevali 145 evrov na mesec oziroma 1740 evrov na leto več. V končnem seštevku pa bo ta izdatek za polovico nižji, saj bodo za to vsoto razbremenjeni plačila dohodnine. Novi davek jih bo pri plači prikrajšal za manj kot odstotek.

Pa vendar: ali je to prerazporejanje krivično do državljanov z boljšimi prihodki? Odgovor je odvisen od tega, kako gledamo na današnje stanje. Poročilo Svetovne zdravstvene organizacije je že leta 2000 pokazalo, da je naš način zbiranja sredstev za zdravstveno varstvo med najbolj krivičnimi v razvitih državah. Enake premije dopolnilnega zavarovanja so zmanjšale nekdanjo solidarnost, ko je za zdravstveno varstvo vsakdo plačeval sorazmerno s svojimi prihodki. Zaradi dopolnilnega zavarovanja plačuje najpremožnejša desetina prebivalstva vsako leto nekaj sto milijonov evrov manj. V vseh letih dopolnilnega zavarovanja se je iz žepov revnejših v žepe bogatih prelilo nekaj milijard evrov. Predlagana reforma bo to prelivanje zaustavila.

Z reformo bo država zbrala manj dohodnine; po nekaterih ocenah za 60 milijonov. Vendar bo imela tudi manjše stroške. Državni proračun danes plačuje (sicer sramotno restriktivno) del zdravstvenih izdatkov najrevnejših državljanov. Prej ko slej bi moral prevzeti premije dopolnilnega zavarovanja za najmanj 140.000 ljudi, kar pomeni vsaj 45 milijonov. Tega pritiska poslej ne bo.

Predlagana reforma je najboljše, kar je ta vlada (in še nekaj prejšnjih) sklenila storiti za državljane. Ne gre samo za finančne učinke. Še važneje je, da ljudem sporoča, da bo dostopnost do zdravstvenih storitev še naprej (in bolj kot doslej) enaka za vse, ki jih potrebujejo, in neodvisna od tega, koliko denarja imajo.

Zato je prav neverjetno, kako si sama nastavlja zanke, ki ji bodo reformo onemogočili. Na primer, da nasprotnikom ponuja razvpito tezo, da bo prenos vseh 420 milijonov v javno blagajno ogrozil javnofinančno vzdržnost. Zdravi pameti se ta logika upira: denar, ki ga državljani že doslej zbiramo, naj bi omajal državo samo zato, ker ga bomo poslej zbirali bolj pravično?

Že leta se o tem pogovarjam z ekonomisti: neoliberalnimi in tistimi, ki se zaklinjajo, da to niso. Najpogosteje je slišati trditev, da bo povečana obdavčitev plače za 2,4 odstotka sprožila plaz pritiskov po povečanju plač, to pa bo ogrozilo konkurenčnost gospodarstva. Vendar za ta scenarij ni nikakršne podlage: dvema tretjinama zaposlenih in večini upokojencev se bo razpoložljivi dohodek povečal in pritisk na plače bi se moral kvečjemu zmanjšati. Reforma je glede vpliva na konkurenčnost gospodarstva najmanj nevtralna, če ne celo vzpodbudna. Če pa imajo kritiki v mislih, da si bodo plače povečali tisti z najvišjimi plačami, naj njim in ne tistim z najnižjimi plačami pridigajo o konkurenčnosti.

Ko sem pred osmimi leti dal pobudo za enako reformo, sem v vladnih krogih slišal še eno sprevrženo trditev: če revnim ljudem vrneš nekaj evrov, jih ti zapravijo, posledica pa je povečano povpraševanje in inflacija. Skratka, če bodo zaradi reforme revni ljudje lahko kupovali tu in tam bel kruh namesto črnega, se bo kruh podražil. In dalje: bogati poklonjenih tisoč evrov ne zapravijo, temveč jih investirajo v nova delovna mesta. No, o tem, kako se je ta "genialna" teza udejanjila v Sloveniji, ni treba izgubljati besed. Najbrž so se podražile jahte.

Na koncu ostaja ekonomistom argument, da se bo povečal delež javnofinančnih izdatkov v BDP in da to po nobeni ekonomski teoriji ni dobro. Ampak gre izključno za igro številk in za nesposobnost razložiti samim sebi in mednarodnim finančnim institucijam, ki kritizirajo našo "razsipnost" na socialnem področju, da se vsebinsko ne bo nič spremenilo: natančno toliko denarja, kolikor ga namenjamo za zdravstvo doslej, ga bomo tudi poslej, samo zbirali ga bomo bolj pravično in uporabljali bolj učinkovito, saj se na njem ne bodo pasli lastniki in uprave zasebnih zavarovalnic. Če ekonomija ne zna najti teorije, ki bi v tej spremembi našla prevladujoče pozitivne posledice, potem hvala za tako ekonomijo.

Vlada tudi ne ravna pametno, ko ponuja tri različne obsege prenosa pravic iz dopolnilnega v obvezno zavarovanje: od dosedanjih 420 milijonov do kakih 280. Vsakdo razume, da manj denarja pomeni manj pravic. S tem daje vlada v roke nasprotnikov krasno priložnost za beganje ljudi s polresnicami in manipulacijami, ki jih iz ust zasebnih zavarovalničarjev že slišimo: pravic bo manj, plačilo zalivke vas bo stalo več kot premija dopolnilnega zavarovanja, solidarnost se bo zmanjšala. Do tega bi res lahko prišlo, vendar ne v primeru prve variante, s katero bo Slovenija ponovno postala ena od držav z najbolj solidarnim načinom financiranja zdravstvenega varstva. Dostopnost do zdravstvenega varstva se bo povečala, čakalne dobe pa skrajšale.

Vlada naj se zave, da si bo z vsem razen s prvo varianto naredila medvedjo uslugo: namesto jasnega sporočila, da ima v mislih interes vseh državljanov, utegne sprožiti uničevalno razpravo o tem, da jih skuša prevarati.