Podobno kot so pred leti na veliko ponujali televizorje z dvojnimi sprejemniki, da si lahko gledal dva programa naenkrat (picture in picture) ali pa celo zamrznil sliko. O sreča, o radost! V praksi so bile te finte seveda neuporabne, ker si se sčasoma naveličal študirati daljinca, kje je že tisti knof in kaj naj z njim. Še najbolj uporaben je bil (danes smešni) teletekst, morda tudi zato, ker je na vseh TV-sprejemnikih deloval enako, tudi pri žlahti.
Prvi 3D-film smo Ljubljančani hodili gledat pred dobrimi dvajsetimi leti v bivši kino Sloga zraven Kolodvora, nekakšno grozljivko, tako koortschewa je bila, da se pri mili volji ne morem spomnit, za kaj je šlo, vem le, da ni bilo nobene znane face vmes, tipična horror B-produkcija. Ob vstopnici si dobil papirnata očala z zeleno in rdečo šipco in si vprašal biljeterja, kdaj si jih je treba natakniti, ta pa je pomenljivo odgovoril, boste že sami vedeli, kdaj. Film namreč ni bil posnet v celoti tridimenzionalno, ponašal se je le z desetminutno 3D-sekvenco groze (kot je obljubljal plakat). Nekje proti finalu se glavna junaka podata v svet sanj (aja, zdaj sem se spomnil, najbrž je šlo za enega iz Freddyjeve serije v Ulici brestov, ki so jo lansko leto spet hoteli obnoviti s še enim smešnim B-filmom) in si v ključnem trenutku povezneta čez oči očala, mi gledalci pa z njima in gremo v dimenzijo.
Tistih deset minut ni bilo prav groznih. Okoli glav so nam letele lobanje in nekakšna kopja in duhovi, ne vem več natančno. S filmom in filmsko umetnostjo ni imelo kaj dosti zveze, vse skupaj je bolj spominjalo na kak tunel strahu v zabaviščnem parku in tu in tam se mi je zdelo, da sem zagledal slabo zakrite žice, na katerih so visele tiste leteče lobanje. Več smeha kot groze. B-produkcija pač. Je ne reši noben 3D.
Potem sva s hčerko lani šla gledat Pixarjevo animiranko V višave v 3D-različici in naju ni navdušilo. Očala so bila tokrat elektronska, produkcija sorte A z imenitno zgodbo in film digitalen (nobenih žic!), slika pa vseeno nekako temna in nekako tuja. In na koncu me je bolela glava, mogoče zaradi zasoljene vstopnice, mogoče pa tudi ne. Zadnjič je ameriški kritik Roger Ebert na svojem blogu objavil pismo nekega strokovnjaka iz filmske industrije, v katerem tip nazorno pojasni, v čem je težava te nove tehnologije. Menda naši možgani niso navajeni ostriti oči na razdaljo filmskega platna in hkrati z očmi škiliti, kadar nam recimo tridimenzionalna projekcija virtualnega predmeta pleše le nekaj decimetrov stran od nosu. Platno je daleč, projekcija pa blizu oči, ta osnovna diskrepanca nam v tako posnetih filmih bojda ne pusti uživati. Možgani se uprejo, glava peče, film se zdi nenaraven.
Itak, saj ko V višave zavrtim na domačem televizorju (sva takoj kupila DVD), se v naši hiši nikomur ne toži po tretji dimenziji in se nam nikoli ne zdi, da kaj manjka. Nas bolj zanimata tisti čudni ptič in govoreči pes.
In ko smo že pri grozljivkah, se spomnim premiere filma Carrie Briana De Palme v viškem kinu, tudi iz tistih časov kina Sloge, je ne bom pozabil. Ko v zaključku gimnazijskega plesa zagori telovadnica in sredi besno plamenečih zubljev od nog do glave okrvavljena pobesnela junakinja z zmernim korakom hodi čez trupla sošolcev in vse skupaj začne med peklenskim tuljenjem paničnih žrtev jemati hudič, smo v viški dvorani sedeli z odprtimi gobci tiho kot miške in čakali, kdaj se bodo tiste njene krvave maščevalne oči obrnile proti nam in zakurile ogenj še med gledalci. Jaz sem se (metaforično) usral in nisem bil edini. Na koncu, na samem koncu, ko prinese Amy Irving rože na grob - kdor je gledal, ve, za kaj gre -, v tistem trenutku so se pa v dvorani od šoka cele vrste sedežev prevračale in se je tulilo. Trenutek se mi je vtisnil v spomin kot eno najpristnejših doživetij filma v mojem življenju. In to v dobrih starih dveh dimenzijah. Tako kot Guido, ki zmeraj zadane.
