Ko se je v tem tednu dopisnica Karmen Švegelj javljala iz kaotičnega Kaira, se je skoraj vsak drugi stavek začel z "naj še povem". Verjamem, da so tam doli dogodki prehitevali besede in je zato dopisnica pač delala v izjemnih razmerah. Verjamem tudi, da ni nihče drug slišal tega mašila "naj še povem". In očitno nikogar to ne zmoti. Jasno, saj se na vse navadimo. Saj nam je povsem logično, da tisto, kar vidimo in slišimo, prihaja do nas v avtentični obliki, pa naj bosta to športna komentatorja Jolanda Bertole in Zoran Radisavljevič ali pa vojni dopisniki in povezovalci v studiu.

Med slednjimi je moj favorit TB. Že zdavnaj sem obljubil, da ne bom o njegovem vodenju črhnil niti besede več. Zdaj pa so se na široko o njem razpisali drugi. Si predstavljate, TB je postal žrtev. Sinonim za totalno čiščenje nacionalke, ki ga izvajata nepoboljšljivi levi stranki. Postal bo legenda upora, ki se zbira pod površjem. Kaj pa se to pravi, da se iz naftalina vleče neke napol pozabljene in napol upokojene kadre, iz prvih bojnih vrst pa meče take težke kalibre, kot je TB. Treba se bo organizirati. Minirati vse, kar bo nov veter spihal na površje. Najprej Igorja E. Berganta. Kot orkan se je razlegla novica, da bo Igor vodil Odmeve. Bojda žalitev za to oddajo. Kaj pa se to pravi, da si bo en športni novinar, in prej tudi urednik, prilastil pozicijo, ki je namenjena posvečenim. Pa četudi so eni le na misiji, drugi pa mislijo, da so mesije.

Če je bil TB trn v peti teh levih opcij, je to kvečjemu žalitev za to opcijo. Ali pa še en znak, da vsi televizijo jemljejo preveč zares. Da v njej ne vidijo medija, temveč politični boj. Vse se vidi in razvršča po preprostem načelu. Na primer, če ti je všeč Studio City ali pa Hri-bar, se te vrže med leve. V primeru, da so ti všeč Pogledi Slovenije ali pa Na zdravje, pa pristaneš med desnimi. Ne glede na to, kaj se dogaja na ekranu.

Prav zato sem si v petek ogledal oddajo Na zdravje. Da se še enkrat prepričam o tej preprosti delitvi ali pa potrdim mojo slutnjo, da je ta zabavna oddaja žalitev za gledalce. Zakaj govorim o žalitvi? Preprosto zato, ker se tam malo manj kot uro in pol brez slabe vesti stresajo takšne banalnosti, da bi moralo reagirati ne samo vodstvo nacionalke, ampak tudi varuhinja človekovih pravic. Tam se pod krinko "mejmo se fajn" širi prepričanje, da je edina prava stvar za Slovence domača goveja muzika in stresanje šal, ki vse dišijo na seks. Vse skupaj pa prepleteno s stereotipi, ki bolijo.

Na primer rdeča nit oddaje. Izbor za naj kelnarco, oziroma natakarico. Če pustim ob strani že sam izbor kot tak, pa boli vse, kar si dvojec Jasna Kuljaj in Boštjan Romih ob pomoči dveh Jožetov dovoli izreči na račun kandidatk. Naokoli špricajo seksizmi in oguljene fraze, polne predsodkov in podmen. Podmene, ki izvabljajo kisle nasmeške. Predstave, ki žalijo. Višek pa je prisega, ki jo mora nova članica oštarije ponavljati za šefom: kako bo delala za tri, da bo pridna kot mravljica, če šefi z njo ne bodo zadovoljni, se bo odpovedala plači, v gostilno bo prihajala prva in odhajala zadnja in v njej nikoli ne bo imela zadnje besede. To, da je Alenka Tetičkovič sprejela takšno vlogo, me žalosti. Žalosti dejstvo, da mora sodelovati v tako plehkih dialogih brez poante. Žalosti situacija, da mora tako izvrstna in karakterna igralka, kot je Alenka, nastopati v tako plehkem okolju slovenskega tv-zabavljaštva.

Ok. To je bil kritični pogled. Zdaj pa drugi pogled. V bistvu je treba oddajo Na zdravje razumeti kot odsev časa in razmer. Oddaja ni nič drugega kot le produkt vsega, kar se je nabralo v tej deželi. V prve vrste so se prerinili vsi tisti, ki se delajo nedolžno naivne v maniri: mi smo tu le zato, ker si gledalci to želijo. Mi smo neke vrste njihova fantazma oziroma koncentracija njihovih želja. Vsi imajo pol kufer politike in mrež, zato zahtevajo seks in okroglo robatost. Z veseljem spremljajo skeč z afektirano blondinko in fitnes trenerjem in v njenem dihanju prepoznajo simuliran orgazem. Zakaj se ne bi smejali in ploskali kar tako na namig v časih, ko ni nikomur do smeha in dobre volje. Nenazadnje je oddaja čisti kontrapunkt vsem groznim podobam, ki jih spremljamo dnevno skozi različne kanale in formate. Oddaja nas ohranja pri zdravju. Ene tako, da se nasmejijo. Druge tako, da bentijo. Tretje tako, da bežijo stran. Vem, da bo enkrat stran zbežala tudi Jasna Kuljaj. Že dolgo nazaj nam je zaupala, da bi rada vodila kakšno resno politično oddajo. Priložnost je zdaj tu. Če imajo na nacionalki kaj jajc, potem bi lahko za voditeljico Odmevov postavili tudi Jasno. Kot kontrapunkt Igorju. Nasploh pa bodo carji, če ju postavijo skupaj. Takrat bomo tudi mi začenjali stavke z "naj še povem"...