Prvo se nanaša na pravno dopustnost referenduma o vprašanjih, pri katerih želi ekonomsko privilegirana manjšina dolgoročno zavarovati svoj neupravičen ekonomski privilegij in tako vplivati na dolgoročno rušenje socialne države. Drugo pa se nanaša na ekonomsko upravičenost samega privilegija, katerega status želi vlada spremeniti, da bi omogočila bolj enake pogoje za vse in ohranitev socialne države.

Naj najprej poskušam odgovoriti na prvo vprašanje. O pokojninski reformi sem pisal že pred meseci in pokazal, kako Slovenija odstopa od večine (ne samo razvitih) držav EU glede upokojitvene starosti. Seveda ima to za posledico, da zaposleni pri nas v povprečju denimo pet let (moški) oziroma sedem let (ženske) manj vplačujejo v pokojninsko blagajno, nato pa enako število let dlje časa iz pokojninske blagajne črpajo svoje pokojnine kot denimo zaposleni na Švedskem. Seveda Slovenija te dvojne luknje v pokojninski blagajni zaradi prenizko določene upokojitvene starosti ne more dolgoročno preživeti. Tudi Švedska je ni mogla. Zato je pred dvema desetletjema naredila pokojninsko reformo in s tem zavarovala pravice vseh prihodnjih generacij upokojencev (mladih generacij) pred interesi manjšine tistih zaposlenih, ki so tik pred upokojitvijo. Povsem enako so naredile druge razvite države EU.

Podobna, vendar še bistveno bolj perverzna situacija se dogaja na področju trga dela. Slovenski trg dela ni v najboljši kondiciji. Vendar ne toliko zaradi krize, pač pa zaradi čudaške regulative še iz časa nekdanje Jugoslavije, ki je zaradi čudaških spodbud vzpostavila zelo čudno strukturo na trgu. V škodo najšibkejših na trgu dela - to je brezposelnih in mladih iskalcev zaposlitve. Po zadnjih primerljivih podatkih za leto 2009 je bila stopnja delovne aktivnosti v Sloveniji med prebivalstvom v starosti od 15 do 64 let 67,6-odstotna, kar je sicer višje od podpovprečja EU, vendar bistveno nižje od razvitih držav z najbolj razvitim trgom dela - predvsem Nizozemske (77-odstotna), Danske (76,2-odstotna), Švedske (72,7-odstotna), Avstrije (71,7-odstotna) ali Nemčije (70,8-odstotna).

Problem je predvsem v strukturi prebivalstva v starosti med 55. in 64. letom, ki je bistveno manj aktivno (le 45-odstotno). Tako je v starostni skupini 55-59 let v Sloveniji delovno aktivnih 47 odstotkov prebivalcev, v skupini 60-64 let pa le še 18 odstotkov. Za primerjavo: na Švedskem znaša stopnja delovne aktivnosti v starostni skupini 55-64 let 70,4 odstotka, na Danskem 57,7 odstotka in na Finskem 56,8 odstotka. Ta neaktivnost med starejšimi ne gre toliko v škodo posameznikov, ampak predvsem pokojninske blagajne, saj se posamezniki v tej starosti večinoma umaknejo v redno ali predčasno upokojitev.

Problematično je, da se pri nas za izboljšanje socialnega položaja ljudi institut delne zaposlitve, denimo med upokojenimi ali med materami, zelo redko uporablja. Le dobrih 9 odstotkov vseh aktivnih prebivalcev ima delno zaposlitev. Na Nizozemskem opravlja delno zaposlitev skoraj polovica (47 odstotkov) aktivnih prebivalcev, v Avstriji, Nemčiji, na Danskem in Švedskem pa dobra četrtina.

Še bistveno večji problem predstavlja nizka stopnja delovne aktivnosti med mladimi oziroma neugodna struktura zaposlitve nasploh in še zlasti med mladimi. Po podatkih za leto 2009 je pri nas v starostni skupini 15-24 let kar četrtina ljudi brezposelnih. Hkrati je med sicer zaposlenimi mladimi kar tri četrtine (74,2 odstotka) žensk in skoraj 60 odstotkov (58,6 odstotka) moških zaposlenih zgolj za določen čas.

Problemi, ki iz tega izhajajo, so predvsem nizka socialna varnost med mladimi, ki se kaže tako v neupravičenosti do nadomestila za brezposelnost za tiste, ki niso bili zaposleni pri enem delodajalcu vsaj 12 mesecev, kot v nezmožnosti pridobitve posojila brez zaposlitve za nedoločen čas itd. Na udaru so predvsem mlade družine, ki si zaradi tega ne morejo privoščiti nakupa trajnih dobrin, kot je stanovanje, kar spet vpliva na njihove odločitve glede števila otrok.

Glavni razlogi za tovrstno neugodno strukturo zaposlenosti so predvsem trije. Prvič, velika reguliranost zaposlovanja z dolgimi roki odpuščanja in visokimi odpravninami, kar podjetja destimulira za zaposlovanje za nedoločen čas. V državah, kjer je regulacija odpuščanja bolj liberalna, se podjetja odločajo za zaposlovanje za nedoločen čas, saj so stroški odpuščanja nizki. V Sloveniji, kjer je praktično nemogoče odpustiti zaposlenega, razen če gre celo podjetje v stečaj oziroma se ukine cel oddelek oziroma obrat, pa so seveda podjetja bolj previdna pri zaposlovanju in se raje odločajo za bolj fleksibilno obliko začasne zaposlitve.

Drugič, Slovenija ima najvišjo obdavčitev dela v Evropi, pri čemer ob izjemno visoki dohodnini in socialnih prispevkih delodajalce tepejo še različni uzakonjeni dodatki - denimo dodatki za delovno dobo, prevoz na delo, prehrano, čas za malico se šteje v delovni čas. Vse to so anomalije v evropski delovnopravni ureditvi. Hujša je morda le še Grčija, kjer so imeli uzakonjen tudi dodatek za točno prihajanje na delo. Poskušajte podobne "pravice" uveljaviti v sicer zelo socialni Avstriji, pa vam bodo s prstom potrkali na čelo. Toda vse te anomalije v delovni zakonodaji imajo zelo realne posledice v gospodarstvu, ki se kažejo v izogibanju delodajalcev zaposlovanju za nedoločen čas in iskanju bolj fleksibilnih in cenejših oblik zaposlovanja.

In tretjič, takšna fleksibilna in cenejša oblika zaposlitve za delodajalce je bila v zadnjih dveh desetletjih predvsem izraba ali bolje zloraba "študentskega dela", ki je dejansko pomenilo nelojalno konkurenco drugim oblikam začasnega dela ali delnih zaposlitev. Trgovanje s "študentskim delom" je v resnici koristilo zgolj študentskim servisom kot specializiranim posredovalnicam dela, ki so v zadnjem desetletju in pol ustvarjali na račun zakonske anomalije velike zasebne dobičke. Toda za same "zaposlene študente" je imelo "študentsko delo" predvsem negativne posledice.

Najbolj očitna slaba lastnost je, da prav zaradi ugodnosti v zvezi s študentskim statusom mnogi "študenti" zelo pozno diplomirajo. Hkrati jih tudi njihovi začasni delodajalci silijo k temu, da zaradi ugodne davčne obravnave čim dlje delajo za njih prek študentskega servisa, običajno na fiktivnih študentskih napotnicah (prek drugih študentov), kar vse podaljšuje dobo študija. Druga negativna plat "študentskega" dela je, da "študenti" niso zdravstveno in pokojninsko zavarovani in ne morejo uveljavljati iz tega izhajajočih pravic. Oboje pa ima seveda za posledico, da diplomanti zato pozneje vstopijo na trg dela, imajo krajšo delovno dobo in s tem nižje pravice iz naslova pokojninskega zavarovanja.

Tretja negativna plat "študentskega" dela pa je, da omogoča številne zlorabe, saj delodajalci to obliko zaposlovanja zaradi velike fleksibilnosti in nizkih stroškov, vezanih na zaposlitev, zelo radi uporabljajo in zlorabljajo prek fiktivnih študentskih napotnic. Zaradi tega pomeni "študentsko" delo nelojalno konkurenco drugim fleksibilnim oblikam zaposlitve, znižuje dejansko raven zaposlenosti, hkrati pa tudi sama država (manjši prilivi iz naslova dohodnine) in pokojninska ter zdravstvena blagajna izgubljajo precej denarja.

Štiri leta bo od takrat, ko sem predlagal, da v Sloveniji po nemškem vzoru uvedejo malo delo kot obliko delne zaposlitve, ki omogoča veliko fleksibilnost tako delodajalcem kot tistim, ki si želijo priložnostnega dela. Novi zakon o malem delu omogoča delo študentov in dijakov, upokojenih, brezposelnih in drugih neaktivnih oseb največ 14 ur na teden oziroma 728 ur na leto, pri čemer je zgornji znesek zaslužka omejen na 6000 evrov bruto na leto (500 evrov na mesec).

Bistvena prednost te ureditve je, da je zelo fleksibilna in da ne privilegira samo študentov in dijakov, ampak podoben status omogoča tudi upokojencem in brezposelnim. Prednost za zaposlene po pogodbi o malem delu je, da bodo po njej polno socialno zavarovani in bodo lahko iz tega naslova uveljavljali denimo pravice iz zdravstvenega, invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Hkrati pa so zaradi višje postavljene splošne olajšave pri dohodnini (6120 evrov) zaposleni za dohodke, pridobljene z malim delom, dejansko izvzeti iz plačila dohodnine.

Dodatna prednost je, da bodo študentje zdaj bolj pridno študirali in prej končali študij, saj jih anomalija v delovni zakonodaji ne bo več stimulirala k podaljševanju študentskega statusa. Prednost pa je seveda tudi na strani delodajalcev, ki se bodo s tem izognili goljufanju s študentskimi napotnicami.

Dejansko bodo z uvedbo malega dela izgubili le študentski servisi, ki so dolga leta iz tega naslova kovali velike dobičke. Prav zato je mogoče dobro razumeti tak odpor in referendumsko pobudo proti uveljavitvi zakona o malem delu. V ozadju je pač jasen interes kapitala, ki je dolgo časa izkoriščal to zakonsko anomalijo. Manj jasen glede malega dela je na prvi pogled interes sindikatov, saj bi tovrstno ureditev načeloma morali podpirati, saj omogoča delno zaposlitev brezposelnim in upokojenim. Toda treba je razumeti poslanstvo sindikatov. Interes sindikatov v samem bistvu ni skrb za brezposelne, ampak zaščita tistih, ki imajo zaposlitev, pred konkurenco za službe, ki prihaja iz vrst brezposelnih, upokojencev, študentov in dijakov. Sindikati ščitijo zgolj člane pred nečlani in jim je prav malo mar za socialno varnost polovice Slovencev, ki niso člani sindikatov.

Zdaj morda nekoliko lažje razumemo prvo vprašanje iz uvoda tega sestavka o pravni dopustnosti referenduma o vprašanjih, pri katerih želi ekonomsko privilegirana manjšina dolgoročno zavarovati svoj neupravičen ekonomski privilegij in tako vplivati na dolgoročno rušenje socialne države. S kakšno pravico peščica lastnikov študentskih servisov, ki so v ozadju "študentskih" protestov proti malemu delu, zahteva nadaljevanje svojega privilegiranega statusa na račun nekaj sto tisoč prebivalcev te države? S kakšno pravico sindikalni voditelji nasprotujejo pokojninski reformi, ki nekoliko in zelo postopno podaljšuje upokojitveno starost, pri čemer omogoča vzdržnost pokojninskega sistema na daljši rok za vse tiste generacije, ki se bodo upokojevale v prihodnosti? S kakšno pravico lastniki študentskih servisov in sindikalni voditelji zlorabljajo demokratični institut referenduma za zagotavljanje privilegijev peščice članov te družbe?

Govorim o moralnih pravicah. Na ustavnem sodišču je naloga, da presodi, ali je tovrstne nemoralne zahteve peščice privilegiranih na škodo socialne varnosti in blaginje večine prebivalcev te države sploh mogoče uveljavljati prek referenduma. Če je tako, potem lahko jutri zahtevamo, naj država ukine vse davke. In verjamem, da v ta namen na referendumu ne bi bilo težko dobiti absolutne večine.