Nekaj tolažbe je v tem, da nekoliko starejšim državam ne gre nič bolje. Dvajset centimetrov snega je za en teden vrglo iz tira Anglijo. Američani so se delali norca iz Angležev in Francozov, ker še niso slišali, da je treba imeti na letališčih snežne pluge in naprave za taljenje ledu na letalih. Dober teden zatem je sneg blokiral vsa letališča na ameriški vzhodni obali in najstrašnejša velesila na svetu se je opravičevala, ker ceste niso bile splužene, letala pa so sredi snežnih poljan čepela kot oskubljene kokoši. Ob strani je tekla zanimiva akademska razprava. Če je res, da se ozračje pregreva in se zaradi tega tali ledena skorja na severnem polu, zakaj je potem na začetku zime oba najbolj pregreta kontinenta zajel polarni mraz? In kako, da nam tega nihče ni povedal? Odgovor je bil, da je do velike zmrzali prišlo prav zaradi pregrevanja ozračja, kar je sprožilo premike v vremenoslovskih tektonskih ploščah.

Napovedali pa ga niso, ker so imeli modele naravnane na temperaturo morja, ne pa na temperaturo zraka. Tako kot vse drugo v tej razpravi je tudi to zvenelo res. Sklep je bil ustrezno moder. Na takšne spremembe je treba biti pripravljen, ker lahko neprijetnosti udarijo iz najbolj nepredvidljivih smeri na najmanj zaščitene kraje. Na države ne gre računati, ker je problem preveč razsežen, obramba pred okoljem pa ni vključena v vojaške proračune. Na svetovno vojno so države pripravljene, na spremenljivo vreme pa ne. To je prepuščeno vsakemu državljanu posebej. Vsak naj se znajde sam.

To opozorilo gre vzeti resno. Ne velja samo za velike naravne katastrofe, ampak tudi za velike družbene krize. Napovedi, da je skrbniške države konec, so se zdele ob izbruhu planetarne finančne krize pred dvema letoma zgolj retorično pomagalo ob veliki humanitarni operaciji reševanja bank. Izrečeno pa je bilo zares. Države so poskrbele za stabilnost finančnih trgov, finančna stabilnost državljanov pa je prepuščena iznajdljivosti vsakega posameznika. Ne velja samo za Ameriko, kjer so socialno državo začeli demontirati pred tridesetimi leti, ampak tudi za Evropo, kjer je njeno razdejanje nov fenomen. Američani so v prednosti. Šolski sistem in razumevanje odgovornosti lokalne skupnosti sta prilagojena dejstvu, da bo država nastopila zadnja in da takrat zares ne bo prijetno.

V Evropi je veljalo, da država vsaj v skrajnih okoliščinah nastopi prva, ker je posrednik med socialnimi napetostmi, ki vzpostavi konsenzualno ravnotežje. Tej ideji se je treba odpovedati. Tudi tukaj se je treba znajti sam. Ribiški škornji in domači snežni plugi pri družbenih nesrečah ne pomagajo. Iznajdljivost je bolj komplicirana. Na koncu pa tudi ona ponudi preproste rešitve.

Letos sta se dve pokazali v vsej svoji očitnosti. Ena pred slaščičarno Gerbeaud na Vörösmartijevem trgu v Budimpešti, druga pred parlamentom na trgu Sintagma v Atenah.

Po drugem krogu splošnih volitev je v Budimpešti množica na velikem televizijskem ekranu sledila preštevanju zadnjih glasov za sedeže v parlamentu. Vprašanje je bilo, ali bo desni stranki Fidesz uspelo doseči dvotretjinsko večino v parlamentu in si za naslednja štiri leta pridobiti absolutno oblast v madžarskem političnem prostoru. Najavljali so rezultate enega okrožja za drugim, rezultat pa je bil ves čas enak. Fidesz. Fidesz. Fidesz. Fidesz. Fidesz. Ko je bilo prešteto 52. okrožje, je množica eksplodirala od navdušenja. Stranka Fidesz je zavzela dve tretjini parlamenta.

Madžari so po dvajsetih letih eksperimentiranja z demokracijo ponovno vso oblast v državi prepustili eni stranki. Vse druge politične sile so postale samo drobni madeži na enobarvnem političnem zemljevidu. Glasovali so proti dvajsetletju nižanja socialnega standarda in reform, ki so ena za drugo jemale več varnosti in povečevale stopnjo tveganosti življenja. Avtoritarna desna oblast je en način, kako se ljudje znajdejo.

V Atenah je bilo spomladi pred parlamentom sto tisoč rdečih zastav s srpom in kladivom. Demonstranti so peli vse od Internacionale do Bandiere rosse v grščini. Grška komunistična partija je priredila proteste proti socialistični vladi, ki je najavila drastično znižanje življenjskega standarda. Ni treba nositi rdeče zastave, da veš, kaj te čaka, ko oblast govori o reformah, strukturnem prilagajanju krizi in sistematizaciji. Če delaš, to pomeni več dela za nižjo plačo ob povišanju cen zdravstvenega sistema in selektivno šolstvo. Na trgu Sintagma so ugledni starejši gospodje v pražnjih oblekah kričali, da je treba zažgati parlament. Če je treba, se ljudje hitro znajdejo.

Minilo je leto, ko se je politična govorica konsenzualnih miroljubnih rešitev konfliktov izpraznila. Začenja se prerazporeditev sil. Srečno.