Morda bomo po preiskavi ali morebitni sodbi izvedeli kaj več. Zelo možno je, da ne bomo. Zgodba bo poniknila v naraščajočem valu podobnih naplavin. Nadaljevanje bi morda lahko sledilo ob prodoru podobne zgodbe v medije in javnost. Vmes pa bomo na facebooku in podobnih medijih gledali fotografije dojenčkov in otrok, spremljali menjave statusov iz »samska sem ali komplicirano je«, gledali ponižujoče posnetke kakšne debele ženske z drugega konca sveta, kako seksa ali težko spravi svoje obilno telo iz postelje. Morda je sama objavila posnetek, ker se ji v življenju ne dogaja nič kaj omembe vrednega, in je to, da je debela, dovolj. Če je polnoletna, nas ne bo motilo. Nekateri bodo šerali posnetke, veliko jih bo lajkalo, usuli se bodo številni komentarji. Mediji se bodo ukvarjali z zasebnim dopisovanjem dveh, ki se ne strinjata, mi bomo razpravljali in merili moči pro et contra v bolj ali manj anonimnih komentarjih. Zakaj mediji vse to pograbijo? Je nova norma vezana na kri, voajerizem, škandal, hitra sodišča in še hitrejše obsodbe vsem na očeh?
Zakaj tako zelo uživamo ob razgaljanju drugih? Kaj se je zgodilo z zasebnimi pogovori, srečevanji ob pijačah, debatah, kjer se krešejo mnenja med prisotnimi in med njimi tudi ostanejo? Zakaj moramo vsi vse vedeti? Kaj se je zgodilo z znamenitim starim rekom: ne delaj drugim, česar ne bi rad, da drugi delajo tebi? Ali gre za preprosto željo, da bi bili končno razgaljeni? Kje je meja? Voajerizem, krvoločnost najdemo v starih zapisih, grški dramatiki, ko beremo Shakespearja. Ali to pomeni, da ko sedimo v gledališču, kinodvorani, pasivno izživljamo voajeristične vzgibe?
Odgovorov nimam. Sem pa mlela zgodbe, se samopreverjala te dni v kinodvoranah. Gledala sem bolj ali manj premišljene, zrežirane, odigrane zgodbe. Varno zaledje za notranje izživljanje vseh možnih občutij, patologij, doseženih, nepreseženih in nedostopnih fantazij.
Prvenec islandskega režiserja Zgodbe o konjih in ljudeh bi moral biti učna ura za mlade in stare voajerje. V odmaknjeni islandski dolini so hiše redko posejane. Toda z vseh se blešči odsev daljnogledov. Nič jim ne uide. Česar ne zmorejo sami narediti, udejanjiti, režiser preloži na konje. Ena glavnih sramot je, ko vaškega veljaka na beli kobili od zadaj preseneti črni vranec, ki seveda oplodi belo lepotico. Vsi gledajo. Poleg tega ima črni vranec lastnico, ki jo lastnik bele kobile sprva sramežljivo ogleduje. Seštevek sramot rezultira v (filmsko) pokončanje bele kobile. Toda oba lastnika parečih se konj potem seksata med mnogimi pričami – konji. Film je poln bizarnih zgodb. Eden od igralcev je na pogovoru povedal, da so najbolj bizarne – resnične. Ciničen humor, nekaj človeške topline, šekspirjanske smrti, ljubezni kakor iz soap oper... vse je tam. Vendar film zabava, osuplja z mirno roko kamere in počasnim dogajanjem. Režiserja je, recimo, motil angleški prevod filma O konjih in ljudeh. Pravi, da so spustili pomemben del naslova – zgodbe.
Čemu služi moja filmska digresija na začetno temo? Morda temu, da preden kaj šeramo in lajkamo, prej zavijemo v kino, preberemo kakšno knjigo, sami sebi napišemo, kaj nas muči, kaj si želimo, se izživimo, se pogovorimo s prijatelji. Ali ko nas napade povsem človeški srd, da bi nekomu nekaj rekli, napisali, naredili, pomislimo, kako bi bilo nam v njegovi koži. Za začetek morda tudi s tem, da se ne odzovemo na forumih in drugih omrežjih, da medijsko vabilo po komentiranju muhe enodnevnice zavrnemo, jim izmaknemo kost. Kdaj bomo ugotovili, da nas je voajerska in medijska nesnaga preplavila, da se utapljamo? Kdaj bomo končno rekli ne in po potrebi to kar naprej ponavljali?