V njej zdaj glavno vlogo igrajo sankcije. Te niso pomorska blokada, kakršne je bila svojčas deležna Kuba, ali vsestranski embargo, ki se je resda predolga leta sestavljal nad apartheidnima režimoma v Južni Afriki in Južni Rodeziji. Tudi niso poskus vsestranskega gospodarskega uničenja države, kakršen se je uspešno znesel nad Irakom po njegovem vdoru v Kuvajt in nato prvi zalivski vojni, ki ni odstranila Sadamovega režima. Pol milijona otrok, umrlih v tej bližnjevzhodni državi zaradi gospodarskih ukrepov, ki so zajeli tudi njen glavni vir prihodkov, nafto, je rodil tako imenovane ciljne oziroma pametne sankcije, ki jih še niso preizkušali nad bivšo ZR Jugoslavijo in kasnejšo Srbijo, so pa postale glavno orodje posameznih držav in mednarodne skupnosti kot celote sredi prejšnjega desetletja. Najprej kot program »nafta za hrano« v Iraku, nato pa pri sankcioniranju severnokorejskega režima, Irana, Gadafijeve Libije, Asadove Sirije in zdaj še Putinove Rusije. Sankcije so v našem še živem spominu nadgradili vojaški napadi (Irak, Srbija, Afganistan) ali pa so dosegle cilj z želenimi (na primer Južna Afrika) ali neželenimi posledicami, kakršnim smo trenutno priča v Libiji.
Kakorkoli so se že imenovale – blokada, embargo, ekonomske, ciljne ali pametne – so sankcije večinoma ostale topo orodje diplomacije. Znane vsaj iz časa stare Grčije, ko so Atene v petem stoletju pred Kristusom uvedle trgovinski embargo proti Megari, so ustvarile dolg seznam držav, ki so z različnimi pritiski skušale tekmice ali sovražnice pripraviti, da se uklonijo njihovim zahtevam ali spremenijo ravnanje. In tako smo dandanes prišli do bolj sofisticiranih in menda bolj humanih ukrepov, kot so zamrznitev računov, prepoved potovanj ključnim posameznikom in omejevanje poslovanja in delovanja določenim podjetjem in organizacijam. Ali se s tem spreminja tudi končni učinek sankcij? O tem je težko soditi, vemo pa, da je že atenski embargo pripomogel k izbruhu peloponeške vojne.
Bežen pogled na sankcije od prve svetovne vojne sem nam ne daje jasnega odgovora o njihovi vlogi, saj ni najti nekega oprijemljivega vzorca. Promoviral jih je ameriški predsednik Woodrow Wilson kot »ubijalsko silo« in zelo učinkovito diplomatsko orodje, ki pa ni preživelo prvega resnega testa ob poskusu Lige narodov, da bi sankcionirala Italijo zaradi okupacije Abesinije. Proti sta bili Velika Britanija in Francija, ki sta bili pet let kasneje z Italijo v vojni. Po drugi svetovni vojni o neuspehu ameriških sankcij proti Kubi ne gre izgubljati besed, prav tako kot ne o trmastem vztrajanju Washingtona pri njih še po dobrih petih desetletjih. Svetla primera sankcioniranja rasističnih režimov v Južni Afriki in Južni Rodeziji (zdaj Zimbabve) izgubita sijaj ob dejstvu, da so bile zavezujoče sankcije Združenih narodov sprejete šele po dolgoletnem pritisku civilne družbe, ki je nazadnje požel uspeh z bojkotom zahodnih podjetij, ki so poslovala z omenjenima državama. Primer vseobsežnih in tudi najbolj odločnih sankcij je bil Irak po invaziji na Kuvajt, a na koncu končan z dvema nedokončanima vojnama in vedno bolj nepredvidljivimi posledicami.
Stari svet sankcij od stare Grčije sem se je sesul z dvojčkoma Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku. Po terorističnem napadu na ZDA je prišlo do ukrepa brez primerjave. Združeni narodi so vsem 189 članicam naložili protiteroristične obveznosti, ki so od njih zahtevale zamrznitev premoženja in prepoved gibanja označenih teroristov in njihovih podpornikov, kar je odprlo prosto pot za lov na čarovnice v mednacionalnih in nacionalnih okvirih. Juan Zarate, tedaj v washingtonski administraciji zadolžen za učinkovito uveljavitev ameriške protiteroristične strategije, je kasneje dejal, da je pri tem predsednik George Bush deloval, »kot da je na steroidih«. Glede na to, kaj vse se da dandanes spraviti pod kapo terorizma, ni nenavadno, da tako danes deluje celotna svetovna politika. Dober dokaz so ameriške in evropske sankcije proti Rusiji. Rusi na ukrajinskem vzhodu so teroristi, oni na drugi strani meje njihovi podporniki in stvari so kristalno jasne. Ciljno usmerjene pametne sankcije bodo opravile z obojimi, ali pa...
In smo pri pravem vprašanju, kam vsa drama s sankcijami vodi ter kdo in kako jo usmerja. Tu je v resnici slika povsem zamegljena in tudi zdaj, ko smo vanjo padli sami, se nam ni v ničemer zbistrila. Slutimo, da se kuha vojna, a zgolj s prirejenimi zgodovinskimi očali ugibamo, ali se EU z ameriško potisno silo kot Hitlerjeva Nemčija širi na vzhod ali pa se Rusija na isti način vrača proti zahodu. So sankcije preludij, ki je potreben, da se bojne strasti do konca razvnamejo, ali bolj potreba posamezne države ali skupine držav, da izpeljejo neko notranjo agendo? In ali je to sploh agenda držav, ki so, zdaj tudi že s Kitajsko, postale ujetnice velikih korporacij? Če sledimo denarju, je na dlani, da so sankcije zgolj orodje špekulativnega kapitala, ki mu ni dovolj znoj prekernežev, v katere se znova spreminjajo tudi delavci prej blagostanjskega kapitalizma, ampak hoče kri.
