Žalitve ne morejo biti zaščitene s svobodo govora

Sodniki »brez bremena zunanjih pritiskov«

Med temeljnimi načeli, ki jih omenja knjižica, je neodvisnost sodnikov. Ti morajo biti »brez bremena zunanjih pritiskov«. To med drugim pomeni, da mora biti zagotovljena varnost njihovih mandatov, enako pogoji dela in njihovi dohodki. Posebno poglavje pa je posvečeno vlogi politikov. Ti ne smejo v nobenem primeru podajati mnenja o tem, kakšen naj bi bil po njihovem zaželen izid neke zadeve. Na noben način ne smejo nakazovati, da so sodniki v posameznih zadevah sprejeli napačne odločitve. Posebej neprimerno pa je konkretne zadeve komentirati s predlogi, da je treba odpraviti trajni mandat sodnikov ali da je treba sodnike odpustiti, če ti sprejmejo »napačno« odločitev.

Vladavina prava nadalje pomeni, da se mora pravo spoštovati, če naj se mu ljudje podrejajo. Po slovensko – politik, ki ne spoštuje prava, je najslabši mogoč zgled za ljudi, ker ni mogoče pričakovati, da bi tudi oni spoštovali pravo, če politika vidijo nad zakonom.

Avtorji vodnika nadaljujejo takole. Povedano seveda ne pomeni, da politiki ne smejo reči ničesar o sodnih primerih. Morda predlagajo dopolnitve zakonov ali nove zakone zaradi neke sodne odločitve, za katero menijo, da ni v skladu s sodobnimi pravnimi standardi. Toda omejiti se morajo na zelo splošne opombe in na noben način ne smejo nakazovati, da so sodniki v posameznih zadevah sprejeli napačne odločitve.

Primeri, kakršni so razgaljanje sodnikovih prednikov in družinskih članov ter skupna diskreditacija vseh, kar je slovenska zgodba, avtorjem Vladavine prava sploh na misel niso prišli, čeprav so omenjali tudi težave manj razvitih držav.

Ob tem je treba omeniti tudi prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ko presojajo svobodo govora in njene zlorabe, se pogosteje odločajo za zaščito sodnikov, če so napadeni poimensko. Dopustno pa je, če kdo kritizira sodno prakso ali prakso sodišč določene regije. Sodstvo je lahko tarča ostrejših kritik kot pa posamezni sodnik. Predvsem pa evropsko sodišče razlikuje med kritiko odločanja in osebnimi napadi na sodnike. Žalitve ne morejo biti zaščitene s svobodo govora.

In kaj dobimo, če primerjamo slovensko pokrajino z opisanimi vrednotami Vladavine prava – vodnika za politike? V zadnjem času na žalost vse manj in manj dobrega. Pravniki smo se ujeli v težko razvezljiv krog argumentacij, pravzaprav bolj prepirov in zmerjanj. Še huje je, da je, razen redkih izjem, pri večini lahko napovedati – o čemer sem že pisal – kako se bodo opredeljevali. Ko gre za prvovrsten politični primer – seveda ne za politična kazniva dejanja – obstaja čvrsto jedro podpornikov, ki bodo vse interpretacije prilagodili želenemu cilju. Je vseeno, ali gre za obstoj utemeljenega suma, ali je dopustna preiskava, ali so dopustni dokazi, ali je obtožnica konstrukt in prav tako sodba, ali je dopustna indična sodba in ali bi bilo treba prekiniti prestajanje kazni. Prav tako je vnaprej jasno, da bodo zagovarjali ohranitev poslanskega mandata ne glede na pravnomočno obsodbo in izvrševanje tega mandata iz zapora, še bolje s prostosti, ker je ljudska volja ustavna kategorija nad vsemi drugimi.

Druga skupina je bolj zadržana in se po mojih izkušnjah opredeljuje o posamičnih problemih, na katere se posamezniki najbolj spoznajo, ker so specializirani za specifična področja. Priznanje tujih dokazov je eno najbolj zapletenih vprašanj. Pri nas je le peščica vrhunskih specialistov za razlago tega dela kazenskega postopka. Ni razlike med vrhunskim kirurgom in vrhunskim procesualistom. Kaže jim zaupati, zlasti če (in ker) se prav omenjeni pravniki doslej niso blamirali z mnenji, prikrojenimi za politične potrebe. In če jih o čem povprašamo, bodo odgovorili, da v konkretnem delu postopka v celotni zadevi ne gre za kršitev prava. Ne bomo pa jih slišali reči, da je obsodilna sodba edino prava odločitev. Lahko je kršitev kje drugje, le tam, kjer so jih bili povprašali, je niso našli. O vprašanjih prestajanja zaporne kazni pa bodo napotili na druge strokovnjake.

Vsa ta zapletena področja pa na drugi strani zlahka obvladujejo škofovska konferenca, moralni teologi, glasbeniki, zdravniki, igralci, pesniki, zgodovinarji in smučarski trenerji – verjamem, da vsi vrhunski strokovnjaki, a zgolj in izključno na svojih področjih.

Prepustimo sodiščem, da opravijo svoje delo

Razlog za našo ujetost v prepire vidim na eni strani v slepi veri, da gre za zaroto (kot že tolikokrat doslej), na drugi strani pa v strahu, da je ogrožena vladavina prava in da je končni rezultat lahko pravnomočno obsojeni zapornik kot premier. Morda sta oba strahova neutemeljena, a Slovenija ni dežela, v kateri bi bilo karkoli od tega nemogoče.

Ne glede na to pesimistično ugotovitev pa je treba priznati vsaj naslednje. Vse volitve v Sloveniji doslej so bile svobodne. Nihče ni prišel z goljufijo v parlament. Prav tako je kdo pošteno ostal pred vrati. Tudi SDS, ki postavlja pod vprašaj marsikaj, kar je povezano z zadnjimi volitvami, je dobil toliko glasov in poslancev, da je takoj za SMC in daleč pred vsemi drugimi strankami. Tako vsakokratni parlament svobodno izbira sodnike že od vsega začetka. Od leta 1991 do danes bi se pravosodje gotovo dokončno prečistilo, ko bi večina parlamentarcev opazila »kontinuiteto komunistične ideologije«. Upoštevaje tudi tak svoboden razvoj Slovenije (če odmislimo meje primernega vedenja) je nemogoče utemeljeno napadati sodstvo kar počez, še manj posamezne sodnike, kar pa je še posebej nedopustno. Sprijazniti se moramo, da ni druge poti, kot da brez takih pritiskov, kot se dogajajo, prepustimo sodiščem, da opravijo svoje delo. Ni nemogoče, da bi sodišča, ki še odločajo o izrednih pravnih sredstvih, rekla drugače, saj se to ne bi zgodilo prvič. In prav tako ni rečeno, da evropsko sodišče ne bo imelo zadnje besede. Jo je imelo po dolgih letih tudi pri izbrisanih.

Zato bi tudi tisti del politike, ki se čuti prikrajšanega ali prizadetega, moral vedeti, kako reševati razmere. Ali s hujskanjem množic, kar je v današnjih slabih razmerah lahko delo, ali morda z vztrajno in dosledno uporabo zakonitih poti.

Je to, čemur smo priče, naš »duh časa«? Ali pa to kaže na duha določene politike v našem času, ki bi se ji morali odreči? Če se ji ne bomo, vladavina prava ne bo – kakor nalaga v začetku omenjeno delo – temeljni kamen političnega in pravnega sistema države. Vladavina prava bo kvečjemu kamen spotike za uresničevanje srda sicer majhne, a upoštevanja vredne skupine ljudi.