Ni ga namreč junaka, ki ne bi tam doli, na Mediteranu, kakršen je nekoč bil, odkril najlepšega zaliva na svetu ali se potopil do najrazkošnejšega podvodnega kraljestva, ki bi še Jacquesa Cocteauja pustil brez besed. Prav vidiš jih, tradicionalne slovenske dopustnike na hrvaški obali, ko se ob nedeljah zvečer razvrstijo v dolgi koloni na Obrežju, kako se izza volanov posmehujejo drug drugemu. Vsi do zadnjega so namreč prepričani, da so le oni bili tam, kjer je bilo res vredno biti, medtem ko so ostali bebci zgrešili tisti edini pravi odcep na jadranski magistrali ali pa na Hvaru rezervirali napačen apartma. Ti neizkušeni bebci so zato skupaj z drugimi amaterji, z vsemi tistimi Madžari, Čehi in Poljaki, prežvekovali gumijaste argentinske lignje, medtem ko so oni mlaskali svežega zobatca na gradele po skrivnem receptu barba Marina in nazdravljali z najboljšim plavcem od Savudrije do Pelješca.
Priznati morate, da je nekaj nenaravnega v Slovencu, ki se vrača iz Dalmacije, v njegovem navdušenju, s katerim prijateljem pripoveduje o le njemu poznanih uvalah in špiljah. Ko se tako izgubi v teh svojih pripovedovanjih, niti z besedico ne omeni gneče na plažah, nesramnih natakarjev ali predragih parkirišč, kaj šele, da bi bil povsem iz sebe zaradi vseh Hrvatov, ki mu doma, sredi Slovenske Bistrice, tako zelo grenijo življenje.
Kadar so na dopustu, je Slovencem prav vse hrvaško všeč, teknejo jim celo karlovačko pivo in zlajnani dalmatinski šlagerji, za katere sicer sumim, da jih prebrisani Dalmatinci do onemoglosti vrtijo le zato, da se gostje ne bi preveč zasedeli v njihovih lokalih. A Slovenci na njihovo žalost v tej glasbi tako zelo uživajo, da vse tiste jelene in danijele, vsi tisti karani in stavrosi cele zime krožijo po Sloveniji in pojejo svoje poletne hite množicam nostalgičnih smučarjev.
Slovenec, ki se je pravkar vrnil iz okolice Omiša, deluje zato v teh podalpskih krajih kot neavtohtono, človeku podobno bitje, ki ima to neverjetno sposobnost, da se lahko v življenju sprijazni z vsem, če je le okoli njega dovolj borovcev in po zraku odmevajo škržati. Dopustnik, ki so mu usta po samo štirinajstih dneh morja polna butig, šugamanov, lancunov in škovac, daje namreč vtis, da bi mu lahko bila, če bi jo le slišal na hrvaškem radiu, všeč sleherna slovenska evrovizijska popevka in bi mu bil, če bi ga le spoznal v konobi Bonaca na Pagu, simpatičen celo športni komentator TV Slovenija. Vse je njemu lipo in vse je njemu dobro za popizdit in te dni bi bil nemara sposoben celo privzdigniti roke pred ljubljanskim sodiščem in reči: »Ko može ovo platit?«
Pravzaprav si ne morem pomagati, da se ne bi spraševal, kako sanjska bi lahko bila ta naša deželica, če bi bilo celo leto tako kot avgusta in septembra povsod polno teh čudnih, prešerno veselih ljudi, ki so se pravkar vrnili s Hvara ali Brača in ki jim iskreno dol visi za politične zapornike, evropske komisarje ali člane koalicije, zato pa se jim zdi od vsega tega veliko pomembnejše dejstvo, da so bili letos tam sredi Jadrana še bolj odrezani od sveta kot lani in ulovili še več mesnatih belih rib. Govorim torej o ljudeh, ki imajo v življenju prave prioritete.
Zdi se mi namreč, da bi nam bilo z njimi živeti zares lepo, in če mene vprašate, kaj pogrešam pri osnutku nove koalicijske pogodbe, je to predvsem načrt, po katerem bi Slovenci preživeli vsaj trikrat več časa v Dalmaciji, kot ga preživijo zdaj. To bi na dolgi rok zagotovo blagodejno vplivalo na naše gospodarstvo (ne sicer tako blagodejno kot na hrvaško, a vendarle), vsaj prepolovili bi se stroški za zdravstvo, javna uprava bi postala prijaznejša in učinkovitejša, zaostanki na sodiščih bi se nedvomno zmanjšali, skrb za upokojence bi vsaj delno preložili na hrvaške obalne reševalce, naša pogostejša odsotnost pa bi dobro dela tudi okolju in prometu.
Najbrž je edino, kar preprečuje našim politikom, da uresničijo tako genialen načrt, njihovo zavedanje, da jih srečneži, ki so se ravnokar vrnili s tritedenskega jadranja po Jadranu, ne bi niti v sanjah izvolili. Že letos, ko smo volili na samem začetku počitnic in se je le manjši del volilcev že vrnil z dopusta, smo namreč vrgli na ulico večino dolgoletnih stalnih strank parlamentarnega bifeja. Zato se bojim, da nas bodo politiki kmalu pozvali, naj v prihodnje dopuste raje preživljamo doma, in to zahtevo utemeljili z željo po zmanjšanju javnega dolga ali krpanju bančne luknje.
Lepo vas prosim, nikar jim ne nasedajte. Zagoreli od dalmatinskega sonca ste mi veliko bolj všeč. Pa ne samo meni.
