Leporečje je izginilo iz uradnih dokumentov. Zamenjal ga je hlad smernic, direktiv in komunikejev iz časov pred internetom. V dveh dneh sta iz njega prišli dve jasni napovedi. Ne ravno napovedi vojne, ampak vsaj napovedi zelo hladnega miru. Miru brez ruskega plina.
»Ruski predsednik Vladimir Putin je presenetil s sporočilom, da bo Rusija prekinila gradnjo dolgo načrtovanega plinovoda Južni tok, ki naj bi čez Črno morje, Bolgarijo, Srbijo, Madžarsko in Slovenijo pripeljal ruski plin v zahodno Evropo.« Rusi so potezo razložili z užaljenostjo. Ne bodo gradili plinovoda, ki ga Evropa noče in mu postavlja ovire z ekonomskimi sankcijami tam, kjer Rusi vidijo geostrateške interese. Bodo gradili pa v Turčijo.
Na zahodu so začeli računati, koliko škode so naredili Rusiji, ker so jo prisilili v prekinitev gradnje, v Rusiji pa seštevajo, koliko je izgubila Evropa. Na mizi je bilo 60 milijard. Nekoliko presenetljivo niti v Bruslju niti v Moskvi niso govorili o tem, koliko so na kateri strani pridobili. Sprla sta se dva šibka bloka, ki bolj uživata v tem, koliko škode lahko naredita drug drugemu, kot pa v tem, koliko koristi lahko ustvarita zase. Rusi jočejo, ker bodo rakete Nata 500 kilometrov stran od Moskve, Poljaki zahtevajo zaščito zavezništva pred ruskimi tanki. To je logika iz leta 1975. Francis Fukuyama bo moral sežgati vse svoje knjige. Konec ideologij? Ne se šaliti.
Že dan po sporočilu Vladimirja Putina so iz Bruslja s sedeža Nata podali pravilno razlago razmerja med evropsko prestolnico in glavnim mestom Rusije. Aktivni igralec v tej drami ni samo Rusija. »Z novim letom bo začela v obrambi srednje Evrope delovati prehodna udarna brigada, ki jo bo sestavljalo 4000 nemških, nizozemskih in norveških vojakov.« To je nova evropska energetska politika. Razprava o energetski sliki kontinenta je postala zanimiva. Ponovno diši po jedrskem orožju. To ni bilo v modi vsaj dvajset let. Udarna brigada bo v stalni pripravljenosti za takojšnje reagiranje ob morebitnem vdoru ruske vojske v baltske države, na Poljsko ali v srednjo Evropo.
To je napredek. Še pred enim letom so se isti ljudje pogajali, ali bo plinovod tekel nekaj deset kilometrov bolj levo ali desno. Leta 2009, pred slabimi petimi leti, sta ruski minister za energijo Sergej Šmatko in slovenski minister za ekonomijo Matej Lahovnik v Moskvi podpisala sporazum o gradnji enega dela plinovoda čez Slovenijo do meje z Italijo. Zdaj je energetska slika Evrope obrnjena na glavo, pogodbe bodo razveljavljene in o pogajanjih z Rusi ne govori nihče več. Škoda, ker je slovenska vlada zapravila mesto evropske komisarke za energijo. Razvija se v ključno funkcijo zunanje politike celega kontinenta.
Če je kdo presenečen, ni bral časopisov. Že na začetku leta je bilo jasno, da se v Ukrajini nov spopad na kontinentu ne bo razvil okrog delovnega prava. Bolj ali manj enako je na obeh straneh. Tudi ne okrog razvoja demokratičnih institucij participacije pri oblasti. Tudi tukaj je povsod vedno bolj popularna hierarhična disciplina industrijskih procesov. Človekove pravice so taakooo stvar 20. stoletja. Resnični spor teče o energetskih monopolih in tokovih pretakanja ogljikovodikov.
Novo politiko so na začetku leta zastavili na pozabljenem koncu kontinenta, ki se je pojavljal samo še v turističnih prospektih. Bilo je sončno in vetrovno februarsko jutro na ozkem pasu zemlje, ki je ločil polotok Krim od kopnega. Po zadnjem velikem mestu Melitopolu se je cesta izpraznila, na vrveh ob njej so se kot perilo sušile ribe, ob obali je morje ledenelo. Ko je cesta zapeljala na dvajset metrov širok nasip, sta cesto zaprla dva oklepna transporterja z visoko dvignjenima ukrajinskima zastavama. Za njima so z vrečami peska zgradili nekaj bunkerjev, ob katerih so postopali naveličani vojaki. Ob transporterju je stal oficir, ki je pregledoval dokumente in zamahnil z roko, da je pot prosta. Čez nekaj kilometrov sta cesto zapirala dva enaka oklepna transporterja, le zastavi na njunih radijskih antenah sta bili ruski. Vojaki ob transporterjih so bili oblečeni v zlikane nove uniforme brez oznak. Procedura za prehod je bila enaka. Strog pogled in odsekan zamah z roko proti Simferopolu, Jalti in Sevastopolu.
Prizor je bil skoraj nostalgičen. Spominjal je na romunske meje iz leta 1988, na sivino koridorja med Zvezno republiko Nemčijo in Demokratično republiko Nemčijo v devetdesetih letih, na nelagodje, ki je popotnika zajelo vsakokrat, ko se je približal tabli z napisom v cirilici, da je gibanje omejeno. Bilo je tako nemoderno, da so imeli redki potniki na cesti občutek, kako ta norost ne more dolgo trajati in se bo položaj razčistil.
Pa vendar se je na tistem koncu zlomilo dvajset let bilateralnih pogodb med Evropsko unijo in Rusijo, ameriško-ruskih sporazumov o medsebojnem nadzoru nevarne vojaške tehnologije, dokumentov o postopni medsebojni razorožitvi in vzajemni ukinitvi militariziranih meja, sporazuma med Kohlom in Gorbačovom o mejah med Natom in Rusijo ter vzhodne energetske politike Gerharda Schröderja. Evropski kontinent je kot Slovenija. V vsakem stoletju mora napasti samega sebe in zmagati.
