Ljudje so se čudili neverjetnim znanstvenim odkritjem, nekdo z imenom Charles Darwin je izzval svetovno senzacijo s teorijo o evoluciji vrst, Pasteur je še eksperimentiral s fermentacijo, neki ruski znanstvenik pa je pripravljal neverjetni periodični sistem vseh znanih kemijskih elementov. Železnica in ladje na parni pogon so šele osvajale svet, Morsejev kabelski telegraf pa je bil nepojmljivo svetovno čudo; telefon bodo izumili šele čez deset let.
Takšen je bil torej svet 14. septembra 1867, ko je hamburški založnik Otto Meissner objavil zanimivo analizo tega razburljivega časa izpod peresa nemškega filozofa in političnega teoretika Karla Marxa – tistega, ki je dvajset let prej skupaj s kolegom Friedrichom Engelsom izzval škandal s Komunističnim manifestom, zaradi česar so ga aretirali in izgnali iz Nemčije. Podnaslov njegove najnovejše knjige je bil Kritika politične ekonomije, naslov pa – Kapital.
Velja se torej spomniti konteksta, v katerem je Marx napisal eno najpomembnejših knjig v vsej zgodovini človeštva, še posebej pa se ga velja spomniti danes, sto petdeset let pozneje, ko se je bradač iz Trierja vrnil kot sodobnik naših življenj in najbolj verodostojni kritik moderne družbe – ko tako Zahod kot Vzhod osuplo odkrivata, da je bilo vse, kar je ta bradač iz sive socialistične ikonografije zapisal, neizprosno res in da je imel, jebiga, v vsem prav.
Velja se torej spomniti konteksta, da bi razumeli Marxov genij danes, ko se čudimo jasnovidnosti analitikov, ki so zlom liberalne ekonomije predvideli že pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, pa čeprav nam je stari Karl vse to natančno, do zadnje podrobnosti, orisal in popisal pred sto petdesetimi leti, ko je bil srebrni dolar še merilo fiskalne stabilnosti ZDA in je svetovno gospodarstvo šele prehajalo na koncept zlatih rezerv, korporativni kapitalizem pa je bil zgolj ideja!
Predstavljajte si na primer 21. stoletje in leto 2014, v katerem bi še vedno živele druge ideje iz tega leta 1867. Predstavljajte si, da je za vas splet krajevna oglasna tabla, facebook nalivno pero, papir in pisemska ovojnica, twitter pa kočija, ki vas bo odpeljala do najbližje pošte – če ta seveda sploh ima telegraf. Predstavljajte si, da so za vas Nesrečniki Victorja Hugoja priljubljena HBO-jeva serija, da je najbolj nora in drzna stvar, ki ste jo videli v življenju, razstava francoskih impresionistov, da vam je računalnik šivalni stroj singer, da v H&M še danes kupujete viktorijanska široka krila z obroči in v njih v nočnem klubu plešete na Straussov valček Na lepi modri Donavi, veliki hit leta 1867.
In nenazadnje, predstavljajte si, da vašo družbo, tako neizprosno natančno, kot jo opisuje Kapital, živo opisujejo drugi večni klasiki tistih dni, recimo Tolstojeva Vojna in mir ali Zločin in kazen Fjodorja Dostojevskega.
Evo, tak jebeni genij je bil Karl Marx.
Svet verjetno še ni videl bolj spektakularne vrnitve od njegove. Vrnila sta se Mohamed Ali in Michael Jordan, Jennifer Capriati se je na Australian Open vrnila po osmih letih, George Foreman proti Michaelu Moorerju po polnih dvajsetih, po petkrat ali šestkrat sta se vrnila Rocky in Rambo, Roy Orbison pa se je v Lynchevem Blue Velvet vrnil iz šestdesetih, toda iz šestdesetih let 20. stoletja. Da bi se kdo vrnil po sto petdesetih letih – tega svet še ni videl.
Karl Marx pa se je vrnil kot v kakšnem akcijskem filmu, podobno kot Schwarzenegger v Terminatorju – »I'll be back!« – ali, še bolje, kot v kakšnem visokoproračunskem filmu katastrofe, v katerem svetu grozi končna katastrofa: izbruhnil bo supervulkan, v Zemljo bo udaril asteroid v velikosti Teksasa, zamenjala se bosta magnetna pola, globalno segrevanje nas bo uničilo z orkani in poplavami, ponoreli diktator nas bo pahnil v jedrsko vojno, ali pa bo, kajpavem, svetovni kapitalizem končno izčrpal vse vire, trge in ljudi in se veličastno pogreznil v srednji vek, vrnil človeštvo v čas pred parnim strojem, telegrafom, jeklom, dinamitom, Singerjevimi šivalnimi stroji in Straussovimi valčki.
Potek seveda znate na pamet: v enajsti minuti filma – morda niste bili pozorni, toda producenti so izračunali, da v enajsti minuti gledalcem začne upadati pozornost – gospodarji sveta v mrzlični tekmi s časom povlečejo potezo iz obupa in pokličejo po telefonu tistega davno pozabljenega junaka, ki mirno preživlja upokojenske dni z branjem knjig na verandi svojega vikenda ob jezeru – tistega, kako mu je že ime, Sylvestra Stallona, Brucea Willisa, Jean-Clauda Van Damma, Chucka Norrisa... ah ja, Karla Marxa.
Znamenita je sicer tudi njegova enajsta teza o Feuerbachu, vgravirana na njegovem nagrobnem spomeniku na londonskem pokopališču Highgate: »Filozofi so svet samo različno interpretirali, gre pa za to, da ga spremenimo.«
Ali na kratko – »I'll be back!«
