A vsa ta zavidljiva resnost njihove države Švedov ni obvarovala pred tem, da jih ne bi ob tabloidni novici, da je v njihove teritorialne vode zaplula ruska podmornica, zajel preplah slovenskih razsežnosti in bi ne začeli dan in noč prečesavati svojih zalivov in mrzlično iskati podvodnega sovražnika.
V le nekaj dneh po objavi novice so se resni Švedi povsem spridili in več ljudi je oblastem potrdilo, da so rusko bojno plovilo videli na lastne oči, novinarji so s helikopterji krožili nad Stockholmskim arhipelagom in v živo prenašali iskanje jeklene pošasti iz Baltskega morja.
V resni in odgovorni državi Švedski se je tako v podobi nevidne, a toliko bolj preteče podmornice lepo upodobil vseevropski strah pred Rusi, strah pred to grozno, neevropsko, nedemokratično Rusijo, ki so ji Evropejci po izbruhu ukrajinsko-ruske vojne dokončno nadeli obličje Vladimirja Putina.
Vsa mogočna ruska dežela, vse to brezmejno prostranstvo od St. Peterburga do Vladivostoka se je izgubilo v njegovem ledenem pogledu. Od nekoč razkošnega, iz čudežnih nasprotij izvezenega sveta, za čigar ubesedenje je Anton Pavlovič Čehov porabil vse svoje življenje in še bi o njem, če bi le lahko, kaj dopisal, je ostal le še en nizkorasli plešec potuhnjeno zoženih oči, nevreden Čehovove vejice, kaj šele njegovih črk.
Združena Evropa danes ni sposobna videti Rusije ne mimo ne onkraj ruskega predsednika. Evropa danes ni več sposobna videti nobene druge Rusije razen te, ki je vsa zastrašujoča in nasprotujoča, vsa enoglasna in malodušna, vsa tuja in nedostopna, in si tudi ne zmore zamisliti neke drugačne, boljše Rusije, ne zdaj ne nekoč v prihodnosti.
Zato ne preseneča, da je na konferenci, ki sem se je udeležil pred meseci, na vprašanje »Ali vidite čez dvajset let Rusijo v Evropski uniji?« štirideset Evropejcev različnih poklicev brez pomisleka odgovorilo en odločen in samozaverovan »Ne!«.
V vsem neenotni so se takrat poenotili le glede Rusije, kar me je spodbodlo, da sem začel brskati za vzroki njihove nastrojenosti. Konec koncev, sem jim pojasnjeval, govorimo o obdobju dvajsetih let, o času, ki je zadostoval Srbiji, da se iz države, ki so jo bombardirala Natova letala, preobrazi v državo, ki se uradno pogaja o članstvu v Evropski uniji. Se vam res zdi, da je bila Miloševićeva Srbija bolj evropska od Putinove Rusije, sem jih spraševal. Je bila morda bolj demokratična? Ste res prepričani, da Rusija ne more v dveh desetletjih narediti tega drobnega, skoraj nevidnega korakca od Miloševića do Vučića?
Če sem še lahko razumel strah, ki je govoril iz do Rusov opravičljivo zadržanih Poljakov, Madžarov in Romunov, pa nikakor nisem mogel razumeti argumentov, ki so mi jih navajali sogovorniki iz Belgije, Francije in Španije. Rusija ni evropska država, je rekel prvi. Ruska kultura ni evropska, je bleknil drugi. Rusija ne bo nikoli demokratična družba, je napovedal tretji.
Dostojevski, Turgenjev, Jesenin, Jevtušenko, Šostakovič, Čajkovski, Eisenstein, Kandinski, Chagall, Repin in drugi ruski velikani evropske kulture so želeli dobesedno bruhniti iz mene in oklofutati te ignorantske bebce. Bil sem bolj ruski od Rusov, užaljen, kot to znamo biti samo Slovani.
To je bil ta naš slavni ranjeni ponos, ki nas Slovane morda še edino druži in povezuje. Srbi, Poljaki, Rusi, Čehi ali Slovenci, vseeno, vsi mi dobro poznamo občutek manjvrednosti v odnosu do drugih, uradno velikih in uradno evropskih narodov. Slovani smo bili vselej vzhodno od njihovega zahoda in smo se zato pred njimi vselej sramovali svojega vzhodnjaštva, svojega slovanstva. Zahod je bil vselej nadut, vzhod pa vselej užaljen.
Zato sploh ni čudno, da užaljeni Rusi danes perverzno uživajo v strahu nadutega zahoda, ta strah tudi sami spodbujajo in ljubijo človeka, ki mu je uspelo prestrašiti ves (zahodni) svet. Tako kot so nekoč, ko se je ves svet zarotil proti njim, užaljeni Srbi ljubili človeka, ki je temu istemu svetu trmasto kljuboval. Užaljen človek je pač rad nepriseben, užaljeno ljudstvo pa je rado nevarno sebi in drugim. In ni ga, ki ni raje nevaren kot zasmehovan.
Rusija in Evropa sta se v bistvu znašli v začaranem krogu. Slovani, ki bi se morali v dobro Evrope prvi upreti tej vsiljeni, holivudski podobi strašne in hudobne, a hkrati duhovno in kulturno revne Rusije, smo namreč tisti, ki imamo z Rusi najslabše izkušnje in najbolj zavzeto širimo strah pred njimi. In zato danes nikomur ne morete več ponuditi vizije drugačne ruske države, demokratične in socialne, pravne in strpne, ne da bi vas imeli za totalnega norca.
Ja, tako je to v današnji Evropski uniji. Švedi, ki trepetaje prečesavajo svoje teritorialne vode, da bi odkrili in uničili bajeslovno rusko podmornico, so povsem normalni in nadvse prisebni Evropejci, medtem ko smo mi, ki vidimo svojo širšo evropsko domovino, kako hrepeni v Češnjevem vrtu in kako si ogleduje dušo v Zrcalu Andreja Tarkovskega, neuravnovešeni neevropski blazneži.
