Ministrstvo zatrjuje, da jih je pri pripravi zakona vodil imperativ široke dostopnosti študija. Vsakdo bo lahko enkrat v življenju izrabil možnost brezplačnega študija, rad poudari minister Pikalo. Vseživljenjsko izobraževanje naj bi tako dobilo pomemben pospešek. A poglejmo si prakso, ki naj bi sledila zakonu in naj bi bila prelomno nova. Prvič, tudi doslej se je bilo mogoče kadarkoli v življenju odločiti in se vpisati v brezplačni redni študij z vsemi obveznostmi in pravicami. To možnost so seveda izkoristili redki, saj je običajni večini pač prezahtevno hoditi v službo in redno študirati, med finančno preskrbljenimi pa jih očitno ni prav veliko, ki bi jih kaj takega sploh mikalo. Druga možnost po sedanjem zakonu je plačljivi izredni študij, ki naj bi bil organizacijsko pisan na kožo zaposlenim, a v resnici ni. Izredni študentje veliko težje zmorejo študijske obveznosti, saj imajo na voljo le kakšno tretjino predavanj in vaj. Druga ovira so šolnine. Ljudje iz socialno šibkejših slojev jih nikakor ne zmorejo, štipendij pa ni. Po novem zakonu naj bi z vsemi tovrstnimi težavami pometla rešitev, ki se ji reče delni študij. Tak študij naj bi bil enako kvaliteten (enako število predavanj, enake študijske obveznosti), a obenem bolj pisan na kožo odraslim, ki morajo ob študiju poskrbeti tudi za družino in preživetje. Po novem bodo namreč lahko študirali dvakrat dlje. Za običajni triletni prvostopenjski študij bodo tako imeli na voljo šest let(nikov). Kar je dobro: podaljšan čas ponuja več možnosti za uspešno dokončanje študija in priložnost za tiste, ki bodo ob praksi (službi) potrebovali več teorije. A tu se odpirata vsaj dve dilemi. Delni študij bo tako kot redni brezplačen ali plačljiv. Težava je v tem, da bo šele v statutih zavodov zapisano, katere pogoje bo moral izpolnjevati študent, da mu za podaljšani študij ne bo treba plačevati šolnine. Kako je s statuti, pa vemo: praviloma jih piše interes zavodov in ne interes javnega dobrega. Ali bo novi zakon res taka terna za študij v odraslosti, je torej še neznanka.
Druga dilema zadeva kakovost, ki naj bi bila tudi rdeča nit zakona. Če so namreč eden od ciljev nove ureditve diplomanti, ki naj bi bili po kakovosti diplome primerljivi ne glede na način študija, je na mestu vprašanje, ali ni tudi sam način študija pogoj in obenem kazalec kakovosti. Drugače povedano: ali bo diploma pravnika, ki je študij zaključil v petih letih, enako vredna kot diploma pravnika, ki bo študiral dolgih deset let? Je lahko pridobivanje znanja, raztegnjeno na dvakrat daljšo dobo, enako kakovostno? Kognitivne zmožnosti imajo svoje zakonitosti – po tako dolgem času spoznanja iz prvih let nujno zbledijo. Sicer pa je odlika dobrega odvetnika (ali zdravnika ali ekonomista...), da je sposoben v kratkem času sprocesirati veliko (študijske) materije. Za dobro vodenje pravd in poslov lagodne študijske navade pač niso najboljša popotnica. Za povrh se bodo za delni študij morda odločali tudi ljudje, ki krajšega, zahtevnejšega študija sploh ne bi zmogli. Tovrstna vprašanja se bodo morda v praksi izkazala za obrobna. Morda jih niti ne bo veliko, ki bi hoteli toliko časa študirati. A to zakonodajalca ne odvezuje odgovornosti, da ta vprašanja dobro preuči še pred sprejemom zakona.
Podobno velja tudi za dilemo, ki jo odpirajo v Študentskem društvu Iskra. Čeprav so nekateri njihovi poudarki pretenciozni ali celo zavajajoči, so njihova opozorila pomembna. Zakon odpira vrata komercializaciji. Doslej pač plačljivega rednega študija in plačljivega delnega študija ni bilo. Odprta vrata seveda ne pomenijo, da bo komercializacija skoznje z vikom vdrla. A velja biti previden in dobro preveriti, ali v zakon vgrajene varovalke – na primer omejitev plačljivega študija na 40 odstotkov, kar celo za 6 odstotkov presega sedanji delež plačljivega študija! – zadoščajo za to, da bo dostopnost študija takšna, kot jo ministrstvo obljublja. Tudi v morebiti poslabšanih razmerah.
Vso pozornost si zaslužijo tudi rešitve, ki zadevajo zasebno šolstvo. Na prvo žogo gre vladi sicer priznanje, da se je odločno lotila izenačevanja pogojev na zasebnih ustanovah, ki bodo poslej morale imeti kar 30 odstotkov zaposlenih. Najmanj neresno pa je ob tem to, da na ministrstvu sploh ne vedo, kakšno je realno stanje na zasebnih fakultetah in šolah. To ni naša stvar, se je izgovoril minister. Lahko se torej zgodi, da bodo nekatere perspektivne, a še razvijajoče se šole kljub prehodnim določbam zašle v nerešljive težave. Uničevanje nečesa, kar ni še niti dobro zaživelo, pa ni ravno znamenje modre politike.
