Tri verzije tihega junaka

In res, celo Zoran Janković sam je ob izteku volilnega večera izjavil, da je izid zanj osebno katastrofa, pa tudi, da je sam kriv.

Ob tem si človek ne more kaj, da mu ne bi hodil v misli »literarnozgodovinski esej« Tri verzije Judeža, v katerem Borges skozi povzetek del Nilsa Runeberga predstavi teorije slednjega o tem, da se je Bog skrivoma učlovečil v osebi Judeža Iškarijota: pravo božje privzetje človeškosti se pač ne izraža z (razmeroma kratkotrajnim in nikakor ne najhujšim možnim) telesnim trpljenjem in pogubljenjem Jezusa Kristusa pod bičem in na križu, temveč v (najhujšem možnem) moralnem samopogubljenju apostola, ki za denar izda svojega učitelja. Vendar Bog, ki po mnenju Nilsa Runeberga želi, da bi ostala ta učlovečitvena zvijača – ki je, bi pristavil C. G. Jung, posledica moralnega poraza, ki ga je Jahve doživel z Jobom – skrivna človeški zavesti, poskrbi, da se svet ne zmeni za njegovo odkritje.

* * *

Okoliščine v našem primeru so resda precej bolj prozaične. Tukaj ne zaide Bog med ljudi, marveč človek med politike. Tu se znajde po ironiji usode: ko so Jankoviću vzeli Mercator, je bila Ljubljana edini približno enako velik gospodarski projekt, ki ga je zanimal. (Resda pa bi Nils Runebereg rekel, da ga je v to vlogo pahnila emanacija Boga, poznana pod bajeslovnim vzdevkom Murgelski palček.) Upravljanje in razvijanje mesta razume Janković kot podjetje, ne kot politiko. Slednja se mu očitno gnusi, kar se vidi navsezadnje tudi iz tega, da vseskozi zavrača možnost, da bi šel v parlament. V resnici je družinski človek, medtem ko so politiki skoraj brez izjeme ljudje, ki jim je politika izgovor za to, da jim ni treba biti doma. (Runeberg bi seveda opozoril na Njegovega Sina Jureta.) Grehi ali očitanja, s katerimi je obremenjen, so tiste vrste, ki letijo na podjetnike nasploh, medtem ko političnih grehov in očitanj – torej glede uzurpiranja oblasti – nima na vesti.

A takoj ko se po sili razmer znajde na političnem parketu, mu spodrsne. Njegovo prostodušnost razglasijo za aroganco in politčiču Virantu je ta za izgovor, da se lahko vrne k Janši. (Tudi Virant je namreč družinski človek, le da razdvojen med dve družini, je zet Mihe Brejca, ki je po pedigreju čistokrven janšist, in bratranec Mije Janković, Zoranove žene. Zato pa se je lahko z moralnim upravičenjem, ki ga podeljuje rodovna lojalnost, vedel kot opilek med dvema magnetoma.)

Nadaljnji dogodki – politični potres, ki je sledil izjavama KPK glede Janše in Jankovića, Jankovićev umik s čela Pozitivne Slovenije, vzpon Alenke Bratušek, njeno flirtanje z evrofinančniki itn. – so nam vsem še živo v spominu, tako da jih ne nameravam podrobneje obnavljati.

A ko nastane zatišje – trojka obrne svojo vprego, finančni »mnenjski voditelji« v svetu pa razglasijo Slovenijo za uspešno okrevano – pride do dogodka, ki je nerazložljiv do iste mere, do katere je po učbenikih človeške psihologije nerazložljivo Judeževo izdajstvo živega boga: Zoran Janković na lepem zatrmoglavi, da želi svojo stranko nazaj, in čeprav ga z vseh strani obsipajo s svarili – češ, to bo razdrlo koalicijo in omogočilo zmago Janezu Janši – vztraja in na kongresu stranke kandidira za predsednika proti Alenki Bratušek. Tistim, ki ga rotijo, naj se v prid politične stabilnosti odreče kandidaturi, pojasni: »Ne razumem pozivov, naj se vedem državotvorno, ker ne vem, kdaj se nisem. Pravica, da lahko povem, da obstaja boljša pot za vse državljanke in državljane, pa je tudi moja pravica.« Nils Runeberg bi rekel, da je tu prišlo do inverzije: medtem ko je Jezusa zapustil Bog, je Zoran Janković zapustil Milana Kučana. Tudi ta je namreč jasno izrazil željo, naj ne ziblje čolna.

Na to je Janković odvrnil le, da ne more prevzeti odgovornosti za morebiten odstop Bratuškove in da je to, da bi po njenem odstopu zavladal Janeza Janša, nesmiselno ustrahovanje. In resnično, povem vam, izkazalo se je, da je imel prav.

Zdaj pa, da ne bom več onegavil: kaj je bilo skrivno vodilo Jankovićevih potez, ki so nazadnje pripeljale do tega, da je Pozitivna Slovenija izpadla iz parlamenta? Pri človeku, ki ima vedno kaj za bregom, ki vselej misli na svojo korist, se menda ja ne bomo zadovoljili, kakor se zadovoljimo v cerkvi pri sv. hostiji, s skrivnostjo rešnjega telesa, ki da je pač skrivnost in pika?

Razlage, ki jih slišim, se vrtijo okrog Jankovićeve arogance, pomanjkanja posluha za realno politiko, hubris.

Sam mislim, da je odgovor bolj preprost.

Bil je namreč med nami, pa ga nismo spoznali.

Se pravi, nismo doumeli, da je v svetu politike lahko uspešen tudi kdo, ki sploh ni politik. Ki je dovolj človeka, da vztraja pri svojih načelih (kakor je bil dovolj družinskega človeka, da ni zapustil sina). Ker smo od moža, ki nam ga mediji in politika predstavljajo kot (v najboljšem primeru) prebrisanega spretnjakoviča, vsekozi pričakovali ukane, smo ostali gluhi za iskrenost njegovih besed.

Ko je recimo nagovarjal svoje strankarske sočlane pred volitvami v evropski parlament, je jasno napisal: »Kandidiral sem (namreč za predsednika stranke, op.p.), ker kot ustanovitelj stranke VEM, da lahko delamo bolje. Da lahko uresničimo program, s katerim smo vas prepričali na volitvah, in Slovenijo pripeljemo iz krize.«

Kaj je torej povedal? Povedal je, da prevzema vajeti v roke, ker Alenka Bratušek ne uresničuje programa Pozitivne Slovenije, katerega glavno načelo je bilo oživljanje gospodarstva, ne pa njegova razprodaja tujemu kapitalu. In ker je Alenka Bratušek kot predsednica vlade nadaljevala politiko prejšnje vlade – le da je, kakor to že znajo nekatere ženske, puščala domovini kri na fin način, se je Janković čutil dolžnega poseči vmes.

* * *

Volilno telo je očitno sestavljeno iz ljudi in ne iz politikov, kajti povečini je razumelo, v kakšnem zosu je domovina, na podoben način kot Janković. Res je, da je bil Miro Cerar – še en tih junak – med volilno kampanjo dokaj zadržan v svojih izjavah, pravzaprav tako zelo zadržan, da sem danes, ko sem v googlov iskalnik vtipkal geslo »program smc«, dobil samo zadetek »santa monica college program», vseeno pa je dejstvo, da ima SMC, če je človek dovolj vztrajen, da reč poišče, v programu črno na belem napisano, da bo, glej no, ohranila strateško infrastrukturo v državni lasti. Tudi sicer se je iz izjav njenih predstavnikov (recimo Milana Brgleza) razbralo, da »ni rečeno, da se ne bo kurs (v razprodaji gospodarstva, op.p.) obrnil« stran od tega, kar je počela prejšnja vlada in kar »je sicer treba sprejeti kot izvršeno dejstvo«.

Skratka, SMC je izrazila isto skrb, ki jo je v programu izrazila že PS, a se je potem Alenka Bratušek požvižgala nanj. (Za kar je imela sicer brez dvoma tako ali drugače prepričljive diktate poltujine.)

Prav zato, ker volilno telo pravi »Dost mamo!«, je bila tako uspešna tudi Združena levica, pa celo Erjavčeva Desus.

Nekateri neoliberalni komentatorji razglašajo, da so Slovenci spet padli na finto »obljub brez kritja«. Jaz pa mislim, da so samo spregledali (volilec ima vedno prav), da ima tudi fino puščanje krvi še vedno za končno posledico izkrvavitev bolnika. V tem je namreč, da parafraziram Ambrosa Biercea, bistvena razlika med nazadnjaki in naprednjaki: prvi se oklepajo starih metod pitja krvi, drugi pa ves čas umno iznahajajo nove postopke.

Kako se bo reč nadaljevala, ne vem. Gotovo je, da bo upiranje priporočilom evropske komisije in diktatom finančnih trgov povzročilo viharje. Zoran Janković je očitno ocenil, da bodo to viharji v steklenici. A celo če ne bodo: ali ni že Matej Bor rekel, da je treba viharje pač previhariti?

Danes torej nazdravljam Zoranu Jankoviću - Zokiju, tihemu junaku zadnjih volitev. Prav zato, ker ni politik, je v namen, ki daleč presega slovensko dnevno politiko, žrtvoval stranko in celo svoj osebni renome zmagovalca. Po njegovi zaslugi je slovensko telo dobilo priložnost, da je sploh lahko izrazilo svojo voljo. On sam pa je bil zvest obljubi, dani v izjavi novinarjem takoj po naznanitvi stranke na Kongresnem trgu 10. oktobra 2011, češ da bo to »programska stranka, ki … bo s tem mandatom … ugasnila«.

Ostaja nam še vprašanje, zakaj je Zoki, če je vse to res in se je elegantno vrgel pod vlak mednarodnega kapitala, da ga iztiri, tako vidno pretresen?

Tudi na to je odgovoril že sam tisti prvi večer, ko je na novinarkino bodico, češ da je Alenka Bratušek preživela, on pa ne, odgovoril, da se požvižga na tistih pet, šest poslanskih sedežev, s katerimi itak ne bi mogel nič narediti.

Ker ni šlo drugače, je drugemu prepustil vlogo Odrešenika domovine, sam pa v ta namen prevzel vlogo Judeža njene politične stabilnosti.

* * *

In kdo je tretja verzija tihega junaka? V skrivnostni odrešenjski žaloigri, ki jo skušam tu razodeti, je to Janez Janša, ki je resda umolknil, kakor to stori praviloma, kadar mu dogajanje zapre usta, šele zvečer po volitvah. Njegov problem je seveda, da moderna evropska država ne posega več po bičanju in križanju, ki bi mu zagotovo prineslo zmago, ampak skladno s humanitarnimi načeli nudi današnjemu obsojencu vse uDobje, ki mu gre kot človeku.