»Tripoli gori,« so nam pojasnili. »Granata je zadela rezervoar z devetdesetimi milijoni litrov bencina.«
»Seveda!« smo zasikali skozi zobe. »Ti izraelski pasji sinovi granatirajo palestinska taborišča v Libanonu.«
»Ne, ne,« so nas previdno popravili. »Ne Tripoli v Libanonu, Tripoli v Libiji. Saj se spomnite Libije?«
Prav res, se še spomnite Libije? Nekoč s polnim imenom Velika socialistična ljudska arabska džamahirija, danes, za prijatelje z Zahoda, država Libija? Ne? Nemogoče, da ste pozabili, gre za precej velik kos zemlje, skoraj dva milijona kvadratnih kilometrov – zgoraj pesek, spodaj nafta. Morda vam kaj pove ime Moamer Mohamed Abu Minjar Al Gadafi, za sovražnike polkovnik Gadafi? No, zdaj ste se spomnili, bolj v megli sicer: bil je neki nori polkovnik v živopisanih beduinskih haljah, ki je po svetovnih prestolnicah postavljal puščavske šotore, privezoval kamele za semaforje in paradiral po naših ulicah v spremstvu oboroženih telesnih stražark. Ta Gadam, Sadafi, ali kako se je že imenoval, je bil res pravi norec. Ja, jebenti, Libija. Saj res, kaj je zdaj z njo?
V Libiji, hvala za vprašanje, vse po starem: ne ve se niti, kdo nadzira državo, niti kdo sploh uradno vlada. Premier Ali Zeidan je pobegnil iz države, parlament je izvolil začasnega, Abdulaha Al Thinija, ko so imenovali novega, poslovneža Ahmeda Maiteka, pa ni hotel predati mandata. Medtem se vladne sile – kdorkoli že sploh je vlada – bojujejo z islamističnimi skupinami, islamisti se tepejo malo z vladnimi silami, malo med sabo, nazadnje je še general Khalifa Haftar zapustil libijsko vojsko in ustanovil svojo ter začel operacijo čiščenja države teroristične nadloge.
Ogromna Libija se je tako lepo razdelila – ena vlada, druga vlada, ena vojska, druga vojska, poslovneži, islamisti, pobegli oficirji, puščavska plemena, mestne gverile, milice, teroristi, nasilneži iz soseske, vsak, ki ima doma kalašnikov, je zavzel svoje naftno polje, tisti, ki jim ni uspelo priti do vrtin, so zavzeli letališča in pristanišča, po mestih odmevajo detonacije in rafali, nebo nad Tripolijem se črni od gostega oblaka zažganih rezervoarjev, po državnih uradih vlada kaos, šole so zaprte, bolnišnice v razsulu, še zadnji tujci pa panično zapuščajo državo.
»Od kod pa vi?« smo vprašali prestrašene veleposlanike in menedžerje, ki so sestopili z letala in padli na kolena ter poljubljali letalsko stezo.
»Iz Tripolija,« so nam pokazali velikanski steber gostega dima, ki se je dvigal na južnem obzorju.
»Prekleti Izraelci!« smo zasikali skozi zobe.
»Ne, ne iz Tripolija v Libanonu, iz Tripolija v Libiji.«
Tako je Velika socialistična ljudska arabska džamahirija – za prijatelje z Zahoda država Libija – videti natanko tri leta potem, ko je tista domina iz Tunizije padla čez libijsko mejo, Natova hidrometeorološka služba pa napovedala »arabsko pomlad«. Portali, tisk in televizijski dnevniki so bili polni Libije, trepetaje smo v tistih slavnih dneh spremljali junaško vstajo golorokega ljudstva proti Moamerju Gadafiju in njegovim izprijenim sinovom, mahali letalom, ki so nad naftna polja metali Svobodo in Demokracijo, sikali v pravičniškem gnevu, ko smo prebirali o perverznih spolnih navadah Norega polkovnika, in triumfirali, ko mu je dvainštirideset let dolga roka pravice nazadnje zarila umazano palico v rit in ga razmrcvarjenega vozila po ulicah Misrate, vse skupaj pa z mobiteli posnela za našo jutranjo kavo.
Zaploskali smo ob prvih demokratičnih volitvah, poljubili izmučene, a končno svobodne Libijce vse po vrsti, jim še enkrat pomahali v slovo in šli naprej svojo pot. Ja, to so bili dnevi! Je mogoče, da so minila samo tri leta? Srečna nova Libija... Saj res, kaj je zdaj z njo?
Ne pomislimo nanjo ravno pogosto, marsikaj se je medtem zgodilo, bil je Egipt, pa Alžirija, bila Jordanija, Oman in Jemen, bila je Sirija in Irak, pa Palestina, Ukrajina – in Libija je tiho utonila v pozabo. Če ne bi bilo velikanskega stebra gostega črnega dima, ki se je dvigal na našem južnem obzorju, in prestrašenih diplomatov in menedžerjev, ki so planili na letališče v brezglavem begu iz Tripolija, se nihče ne bi spomnil nanjo. Kot bi že zdavnaj pozabili osvobojeni Irak in krvoloka Sadafija, Gadama, ali kako se je že imenoval, če se ne bi pojavil tisti Nori Kalif, ki je hotel svobodo, ki smo jo prinesli Iraku, razširiti na pol Evrope. Kot smo že zdavnaj pozabili na arabsko pomlad, in bomo čez tri leta pozabili tudi Palestino.
Nekega dne se bo na našem južnem obzorju dvignil velikanski steber gostega dima, kot bi komu padla atomska bomba iz aviona, ali kot bi se nad Levantom dvigal nekakšen svetopisemski črni tornado, mi pa bomo pograbili daljnoglede, da razvozlamo, za kaj gre.
»Tripoli gori,« nam bodo pojasnili bolje obveščeni.
»Seveda!« bomo zasikali skozi zobe. »Primitivni divjaki spet zažigajo rezervoarje bencina po Libiji.«
»Ne, ne,« nas bodo previdno popravili. »Ne Tripoli v Libiji, tisti v Libanonu.«
