A prijazna knjigarnarica le skomigne z rameni, zdi se ji, da so nekoč imeli neko knjigo, ki bi lahko ustrezala opisu, znano se ji sliši, ampak zdaj je skoraj zagotovo nimajo, lahko sicer pogleda po policah, lahko povpraša kolegico. Njena kolegica misli, da ve, za katero knjigo gre, slišala je, da je res dobra, a žal je nimajo, zdi se ji, da so jo naročili, a je še niso dobili, ne ve, kdaj jo bodo spet imeli. Pridite naslednji teden pogledat, mu svetujeta, ali pa potem, ko se vrnete z dopusta, ali jeseni, jeseni bi jo morali imeti.
Skorajšnji dopustnik je zazijal v njiju, kakor bi zazijal lačen človek, če na Miklošičevi ne bi imeli sirnega bureka. Kaj se to pravi, kakšna knjigarna pa ste, če nimate Teles v temi Davorina Lenka, če nimate knjige, o kateri vsi govorijo, tega svežega glasu slovenske proze, povejte mi, prosim, kaj naj zdaj berem na počitnicah, morda Sparov katalog, ki so mi ga včeraj vrgli v nabiralnik?
Oprostite, ga je prekinila urejena gospa srednjih let, ki bi se mu, če bi le utegnila, predstavila kot vodja knjigarne, mi nismo prav nič krivi, cenjeni gospod, mi bi vam rade volje ustregli, niste prvi, ki sprašujete po njej, mi smo knjigo že dolgo tega naročili pri založniku.
Kdo pa je potem kriv, če smem vprašati, jo je vprašal, bolj retorično seveda, saj ji ni niti malo verjel, podobnih izgovorov je slišal že preveč, vselej je bil kriv nekdo drug, za to, da ni knjig v knjigarni, za to, da ni golov v mreži, za vse.
No, založnik trdi, da ste krivi vi, gospod, mu je odgovorila urejena gospa. Pomislil je, da ga ima za norca, da je to neki kulturniški humor, ki ga njemu ni dano razumeti, ona pa mu je potisnila v roke časopis Dnevnik, z dne tretjega julija. Tu vse lepo piše, gospod, je rekla, Brane Mozetič, tako je ime založniku knjige Telesa v temi, ki v članku Mojce Pišek 'Kupci so, a knjig ni' lepo pojasni, da do luknje v dostopnosti knjig pride, če, pozor, citiram, raja čez noč ugotovi, da je nekaj vredno brati.
Ne razumem, je zamrmral, ona pa mu je pokimala, mi tudi ne najbolje, gospod, a nekaj je jasno: raja, to ste lahko samo vi! Vi, ki do pred nekaj dnevi niste slišali ne za Davorina Lenka, ne za Telesa v temi, ne za postmodernizem, zdaj pa, ko je ta knjiga dobila kresnika in se je avtor pojavil na televiziji, ste čez noč ugotovili, da bi jo radi vzeli s seboj na morje in jo prebrali.
In zato sem kriv, da knjige ni v knjigarni in da je ne morem kupiti? Skorajšnji dopustnik je spet zazijal, tokrat v urejeno gospo, ki se je opravičila, da ne more govoriti v imenu gospoda Mozetiča in da on citirane misli v članku na žalost natančneje ne pojasni, a da se ji zdi, da želi povedati le to, da bi morali ljudje Telesa v temi prebrati že takrat, ko je knjiga izšla, torej pred kakšnim letom dni.
Ampak saj takrat sploh nisem vedel, da ta knjiga obstaja, se je razburil skorajšnji dopustnik, in tudi urejeni gospe so malce popustili živci. Ignoranca do založnikov vam nikakor ni v čast, zanašanje na to, da vas bodo o vsem obvestili mediji, pa kaže na vašo intelektualno lenobo, gospod, zato se bojim, da ste res raja in da si res ne zaslužite kupiti in prebrati knjige, ki jo je uredil in izdal Brane Mozetič.
Oprostite, je zdaj že bruhalo iz njega, ampak ali mi res želite povedati, da jaz, davkoplačevalec, ne morem kupiti knjige, ki jo je nekdo izdal za davkoplačevalski, torej tudi za moj denar, da si ne zaslužim prebrati knjige, ki jo je ta nekdo izdal v javnem, torej tudi v mojem interesu?
Pomirite se, prosim, seveda jo lahko kupite, saj ni tako hudo, samo ne morete je kupiti takrat, ko bi vi to hoteli. Spet je zazijal, ona pa je nadaljevala. Vi, gospod, namreč zmotno pričakujete, da bodo založniki tekali za vami in vam svoje knjige moleli pod nos, kakor bi šlo za palične mešalnike ali indijske oreščke, vas zasipali z akcijskimi ponudbami in katalogi, vas na kolenih prosili, da jih kupite, vi bi radi, kar priznajte, da bi založniki knjige prodajali, da bi se trudili, da jih kupi čim več ljudi, da bi omogočali, da jih lahko dobi vsak, ki si tega želi.
Bi res to radi?! Ja, to bi rad!! No, vidite! Kaj? Krivi ste! Za kaj?!
Za to, da jaz v svoji knjigarni nimam knjige, po kateri me vsi sprašujejo, in da bom imela zaradi tega izpad dohodka in da bom morala, če bo šlo tako naprej, knjigarno zapreti! Za vse to ste krivi vi. Jaz? Kdo pa drug, če ne vi? Saj ne boste rekli, da so krivi ljudje, kot je Brane Mozetič?
Z urejeno gospo se ni dalo več voditi razumnega pogovora in skorajšnji dopustnik je povsem zmeden odkorakal iz knjigarne. Na naslednjem vogalu si je kupil potapljaško opremo, odločen, da bo namesto poležavanja v senci to poletje raje raziskoval morsko dno. Malce ga je pekla vest, ker je uničil slovenski knjižni trg, a ko se je zjutraj peljal proti morju, je na to že pozabil.
