Ekipa DR Koreje se, kot vemo, na mundial sploh ni uvrstila, toda v prispevku, montiranem za interno rabo in režimsko manipulacijo, so severnokorejski nogometaši ne samo odpotovali v Brazilijo, ampak so v tem vzporednem svetu, v slavo domovine in ponos mladega Izjemnega Vrhovnega Vodje Kim Jong Una – kot je sporočila vzhičena voditeljica državne televizije – z veliko premočjo osvojili prvo mesto v skupini z nizom zaporednih zmag nad Japonsko s kar 7:0, osovraženimi Združenimi državami s 4:0 in Kitajsko z 2:0 in tako jih v osmini finala čaka Portugalska s Cristianom Ronaldom. V prispevku tako vidimo spretno montažo arhivskih posnetkov tekem DR Koreje in avtentičnih posnetkov iz Brazilije, kombinirane prizore s tribun brazilskih stadionov in zborovanj severnokorejske mladine ter seveda kadre Izjemnega Vrhovnega Vodje.
Že iz naslovov, ki so se kot hijene posmehovali Kim Jong Unovemu režimu in inteligenci opranih možganov severnokorejskega naroda, je bilo jasno, da gre za spletno prevaro: že malce bolj budno oko pa je odkrilo tudi precej amatersko montažo prispevka, vključno z voditeljico državne televizije, katere prispevek o »fantastičnem uspehu ekipe DR Koreje« očitno ni šel skupaj s tistim, kar so izgovarjala njena usta.
Kljub temu so številni regionalni in svetovni elektronski mediji, vključno s tistimi tako imenovanimi resnimi, brez pomislekov objavili novico o bizarni komunistični propagandi. Tako kot so lani, spomnite se, objavili prav tako bizaren kratki severnokorejski dokumentarni film o zaostalih in lačnih ZDA, slabo zmontiran filmček, v katerem revni Američani jedo ptice in pijejo sneg. In prav tako, kot se je tedaj na koncu izkazalo, da gre za potegavščino, so mediji – prav tisti, ki so s tremi klicaji poročali o novem biseru pritlehne komunistične propagande – tudi tokrat brez kančka sramu nekaj dni pozneje sporočili, da gre pravzaprav za posrečeno parodijo. Medtem ko so v Severni Koreji, kot smo mimogrede izvedeli, ljudje kot običajno po televiziji gledali neposredne prenose iz Brazilije.
Nekogaršnja spretna parodija – ne vemo čigava, kot ne vemo, ali je to sploh bil njen cilj – je tako v bizarnem razpletu razkrila propagando neverjetnih razsežnosti, le da so njene žrtve na tej strani 38. vzporednika.
Ni je zgodbe o izolirani komunistični Severni Koreji – vsaj ne dovolj bizarne, prozorne, kretenske in cenene – ki je ne bi oprani možgani zahodne javnosti, tako uredniki časopisov kot njihovi bralci, z veseljem pogoltnili kot bombon. In se pri tem kot pečeni mački smejali revnim in neumnim Korejcem, ki jih njihov retardirani vodja obrača, kot se mu zahoče, in jih drži ujete v iluziji, da je njihov mali, svobodni pol-polotok oaza blaginje in sreče, ves svet okoli njega pa ena sama velikanska hiralnica za gobavce, neizmerna puščava lakote, bede, revščine, totalitarizma in nesvobode.
Za potrebe te propagande seveda sploh ni pomembno, kako je v Severni Koreji v resnici, vemo, da jim ni z rožicami postlano: pomembno je, da vemo, da Izjemni Vodja manipulira z ljudmi bolj surovo in neverjetno, kot bi celo njemu samemu padlo na pamet.
Pomembno je, da vidimo in mislimo – pardon, vemo – da je ves korejski pol-polotok ena velika hiralnica za gobavce, izolirana puščava lakote, bede, revščine, totalitarizma in nesvobode. Pomembno je, da ostanemo ujeti v iluzijo, da je svet okoli njega – tisti z naše strani 38. vzporednika – ena velikanska oaza svobode in sreče: čudovit, prekrasen svet s čudovitim, prekrasnim nogometnim prvenstvom brez Izjemnih Vodij in njihove nesramne propagande.
Ta iluzija pa je skoraj enako bizarna, prozorna, kretenska in cenena kot dozdevni prispevek severnokorejske državne televizije. Mesec dni smo tako gledali veličastno svečanost nogometa v Braziliji, gledali smo pisane obraze, kako se veselijo in smejijo, pisane zastave, kako radostno plapolajo, in pisane drese, kako se igrajo, gledali smo sambo in videli čudoviti, prekrasni svet onkraj Severne Koreje, a niti v enem samem trenutku nismo videli pretepenih Brazilcev v revnih favelah in mrtvih delavcev na gradbiščih monumentalnih stadionov, nismo videli lačnih in prezrtih, ki protestirajo zaradi enajstih milijard dolarjev, vrženih v eno samo nogometno prvenstvo, v katerem Brazilija na koncu niti ni zmagala.
Dobro, nogomet navsezadnje temu tudi služi, vsak prenos nogometne tekme je cenena severnokorejska propaganda, iluzija srečnega, razigranega sveta. Toda ali ste – in ali ste sploh lahko – res tako prepričani v to podobo? Ste res prepričani, da kadri z mundiala – prizori razigranih tribun in atraktivnih tekem, v katerih Francija premaguje Nigerijo, Nizozemci Mehiko, Brazilija Kolumbijo, Nemci pa prve, druge in tretje – niso spretno sfabricirani? Pomislite, kako očitno prozorno je bilo falsificirano svetovno prvenstvo 2002 na Japonskem in v Južni Koreji, ko so naši Izjemni in Vrhovni Vodje za potrebe iluzije svobodnega sveta montirali kadre, v katerih svobodna in srečna Koreja – Južna, seveda – premaga Portugalsko, Italijo in Španijo in se prebije vse do polfinala.
Naš čudoviti, krasni svet se tako izkaže za vzporednega iluziji Kim Jong Unove Čudežne dežele. Vzporedna svetova pa deli samo še – 38. vzporednik.
