Konec koncev so bili zaporniki v politiki že prej, naša regija je sploh bogata s takimi izkušnjami. Še več: zaporniški staž ni le zagotavljal lepega uspeha v politiki, ampak je bil tako rekoč osnovni pogoj. Od poslancev v Karađorđevićevi Jugoslaviji, ki so v parlament prišli naravnost iz avstro-ogrskih zaporov, prek poslancev v nacističnih režimih druge svetovne vojne, ki so prišli naravnost iz Karađorđevićevih zaporov, pa poslancev Titove Jugoslavije, ki so prišli naravnost iz nacističnih zaporov, in vse do poslancev novonastalih držav, ki so prišli naravnost iz Titovih zaporov – naši parlamenti so bili kar naprej polni zapornikov.
Ko so tako pred kakšnim letom Hrvati na predsedniških volitvah izvolili Iva Josipovića in prvič v svoji zgodovini – po Anteju Paveliću, Josipu Brozu Titu, Franju Tuđmanu in Stipetu Mesiću – dobili predsednika brez enega samega dneva zaporniškega staža, nas ni bilo malo, ki nas je zaskrbelo za hrvaško državo. Ali bo Josipović zmogel, ali je sploh mogoče voditi državo brez zaporniških izkušenj, brez vseh tistih socialnih, diplomatskih in življenjskih veščin, ki si jih bodoči politik pridobi v zaporu?
Kot vidite, je bilo tega kar nekaj že prej – konec koncev je tudi sam Janez Janša del te zgodbe, tudi on je v slovensko politiko prišel naravnost iz jugoslovanskega vojaškega zapora – a nekoč se je vendarle vedelo, kako se stvarem streže. Ja, tudi tedaj se je šlo iz zapora v parlament, a med zaporom in parlamentom je bila ena cela svetovna vojna, kakšna narodnoosvobodilna, domovinska ali vsaj državljanska, ali kakšna revolucija, karkoli – iz zapora je bilo treba v gozd, pa marširati po zasneženih planinah in s puško v roki osvobajati mesta, treba je bilo scati kri, vzpostaviti eno celo novo državo, novo oblast in nov parlament, napisati eno celo novo zgodovino, da bi iz zaporniške celice s certifikatom mučenika prišli v parlament – medtem ko gre danes Janez Janša iz zapora v parlament lepo zjutraj, kot bi šel v službo.
No, saj pravzaprav tudi gre v službo, a saj veste, kaj sem hotel reči: namesto da bi začel vojno ali dvignil revolucijo, se Janša samo obrije, medtem ko ga službeni avto čaka pred zaporom.
Jebenti, slavna zgodovina! Naši predniki, bani, generali, ministri in politični komisarji se obračajo v grobu: kaj bi dal Boris Kidrič, da bi lahko takrat takole vsako jutro šel iz zapora na sejo skupščine v spremstvu Karađorđevićevih žandarjev! Mimogrede pa se še pritožil novinarjem, da je po krivem obsojen, da nima tople vode v celici in da ne dobiva redno dnevnih časopisov. Kako bi, lepo vas prosim, Boris Kidrič jutri dvignil revolucijo in kakšen slovenski premier bi bil pojutrišnjem s takšnimi zaporniškimi izkušnjami? Na Kočevskem zboru leta 1943 bi se politkomisar slovenskih partizanskih odredov pritoževal, da v sobi ni gretja in telefona, potem pa pred Sokolskim domom v Kočevju mesec dni čakal na limuzino in službenega voznika, da ga odpelje v Jajce na 2. zasedanje Avnoja. Dolgo bi trajala vojna s takšnimi razvajenimi revolucionarčki! Pa tudi država, če bi jo bilo z njimi sploh mogoče dobiti.
Danes je vse drugače. Tedaj se je šlo namreč v politiko iz zapora, danes pa iz politike v zapor. Resda tudi po tem Janšev primer ni kakšna posebnost: mi, na Hrvaškem, recimo, imamo županjo, šefinjo sisaško-moslavaške županije Marino Merzel, ki svoje delo že več mesecev opravlja v senci, v mali celici preiskovalnega zapora, predsednik Hrvaške demokratske zveze Slavonije in Baranje Branimir Glavaš, ki je bil zaradi pošastnih vojnih zločinov obsojen na deset let zapora, pa kazen prestaja v Bosni in Hercegovini, v mostarskem zaporu Ćelovina, od koder še dandanes avtoritativno vodi stranko, trguje z odločilnimi parlamentarnimi glasovi in tako odloča o najpomembnejših državnih vprašanjih.
Tisto, zaradi česar je Janšev primer izjemen, je formaliziranje politične moči iz zaporniške sence: ni več potrebe, da bi zaprti politik sklical sodelavce v času rednih obiskov in jim v kantini dajal naloge ter po mobitelu iz celice koordiniral glasovanje v parlamentu, lažje in učinkoviteje je, predvsem pa manj dvolično, da se mu omogoči, da gre iz zapora na delo in opravi, kar ima opraviti – glasuje o zakonih, sprejme parlamentarno delegacijo z Norveške ali, kaj pa vem, oblikuje vlado in se fotografira na zasedanju šefov vlad EU v Bruslju – nato pa ga vrniti v zapor.
Samo po sebi se tako vsiljuje vprašanje: zakaj je Janez Janša sploh v zaporu, če pa lahko od tam – za razliko od skladiščnika, ki je ubil šefa, ali trafikantke, ki je izmaknila dnevni promet – nemoteno odhaja na delo? Pravne polemike o tem, ali ima pravico do tega kot oseba, ki je bila obsojena na več kot šest mesecev zapora, in ali je bil v času volitev že obsojen ali ne, so navadno slepomišenje ob dejstvu, da gre on zjutraj vendarle v parlament, medtem ko morata navaden skladiščnik, ki je v trenutku, ko je ubil taksista, že delal v skladišču, in navadna trafikantka, ki je zaradi manjše kraje obsojena na manj kot šest mesecev, lepo prestajati svojo kazen in ne smeta iz zapora v službo. V skladišču ali trafiki kriminalci očitno ne smejo delati, v državnem parlamentu pa lahko. Razlika je menda v tem, da lahko skladiščniki in trafikantke pridejo iz zapora zaradi primernega vedenja, medtem ko lahko gredo politiki iz zapora – da primerno vladajo.