Morda mi je v življenju v nekem trenutku preprosto zmanjkalo časa za slovenski klubski nogomet, morda sem se naveličal vijoličnih zmag in zeleno-belih razočaranj, morda sem podvomil v smiselnost spremljanja tekmovanja, v katerem lahko naslov osvojijo celo Domžale, še najverjetneje pa je, da sem prišel do spoznanja, da ni nujno, da nogomet na televiziji deluje manj privlačno kot VHS posnetek tekme malonogometne lige veteranov.
Že v poznih devetdesetih so namreč na HTV začeli predvajati oddajo Petica, v kateri ste si lahko vsak teden ogledali reportaže z vseh tekem petih najmočnejših nogometnih lig v Evropi, v zadnjih letih pa se tekme in povzetki tekem angleške, španske, nemške, francoske in italijanske lige tako ali tako neprestano izmenjujejo na sedemnajstih športnih kanalih.
Zato mi sploh ni jasno, zakaj sem v nedeljo zvečer, ko je voditelj športnih poročil napovedal poročilo s tekme Gorica:Radomlje, usmeril svoj pogled proti televizorju in se po vseh teh letih ponovno odločil pogledati nekaj minut prve slovenske nogometne lige.
Kar sem videl, je bilo namreč grozljivo. In pri tem sploh ne mislim nogometa, saj se tega v tako kratkem času niti ni dalo oceniti. Govorim o televizijskem prispevku. Reportaža s tekme Gorica:Radomlje v sezoni 2014/15 je bila namreč neverjetno zvesta kopija reportaže s katerekoli tekme v sezoni 1994/95. Enako zanikrno zmontirana, brez najmanjšega občutka za nogometno igro in s predolgima, grdo posnetima izjavama trenerjev, ob katerih so bile vulgarno odrezane, v montaži nasilno skrajšane akcije za posamezne prikazane zadetke še toliko bolj nerazumljive (mimogrede, tekme iz najbrž razumljivih ekonomskih razlogov še vedno snemajo z eno samo kamero in so zato prispevki brez počasnih posnetkov). Za piko na i pa je bilo vse opremljeno še s tako duhamornim komentarjem, da se je zdelo, da novinar z njim kriči na pomoč, naj ga odrešimo tega neljubega mu dela. Gledal sem in nisem mogel verjeti svojim očem.
Do nedelje sem namreč verjel, da se je v teh dvajsetih letih, kolikor je minilo od slavnih časov Bloudka in Škaperja, naš svet temeljito spremenil. Imamo pametne telefone in facebook, pristali smo na Marsu, zgodil se nam je enajsti september, ameriški predsednik je črn, preživeli smo svinjsko in nekaj ptičjih grip, ozračje se je segrelo, dobili smo Messija in Ronalda in naposled še Nemce, ki igrajo lepši nogomet od Brazilcev.
In spremenila se je, sem verjel, tudi Slovenija. Postali smo del Evropske unije, dokončali avtocestni križ, dobili desno vlado, predsednico vlade in temnopoltega župana, izgubili že dobljeno drugo svetovno vojno, se uvrstili na dve svetovni nogometni prvenstvi, zabredli v recesijo ali dve in celo dočakali slovo Mitje Rotovnika.
Do nedelje zvečer sem v bistvu živel pomirjen z idejo, da se naš svet neprestano in nepovratno spreminja in da se skupaj z njim neprestano in nepovratno spreminjamo tudi mi. Potem pa se mi je ob gledanju športnih poročil na TV Slovenija v glavo dobesedno vrinila misel, da je to permanentno spreminjanje vsega in vsakogar morda le utvara in da se v resnici spreminjajo le redke stvari, ki so se prisiljene spremeniti, medtem ko vse drugo nespremenjeno potuje skozi čas.
Če so lahko reportaže s tekem naše prve nogometne lige, sem pomislil, ves ta čas ostajale in tudi ostale enake, privlačne kot Jože Tanko za govorniškim odrom, kakor bi njihovi avtorji še nikoli ne preleteli satelitskih programov, kaj šele brskali po internetu, in kakor bi ves svoj navdih črpali v zgodnjih delih Iva Milovanoviča, zakaj ne bi mogle ostajati in ostati enake še mnoge druge reči.
Kaj če sta napredek in razvoj le tenka prašna povrhnjica, pod katero bi se nam, če bi jo razpihali, razkrilo tisto dobro staro življenje, kot je včasih bilo, življenje, v katerem smo ob prevzemu poštne pošiljke izpisovali datume z besedami, preganjali novinarje, ki izdajajo državne skrivnosti, prenašali papirnate zdravstvene napotnice od enega zdravnika k drugemu, verjeli, da je družina ena sama, v časopisih brali pisma bralcev in članke o obnovi krožišča v Naklem, se vozili tri ure z avtobusom od Ljubljane do morja in gledali negledljive povzetke nogometne tekem iz domače lige?
Kaj če imajo res prav vsi tisti, ki trdijo, da smo še vedno talci minulih časov? Ali še huje, kaj če medtem, ko en del sveta vse bolj divja v prihodnost, drugi del ostaja ujet v preteklosti in bo zato sedanjost iz dneva v dan vse večji prepad, v katerega bomo vedno znova padali?
Vse, kar sem si želel, je bilo pred spanjem videti zadetek ali dva, zdaj pa sem zbegan, kot bi se znašel v ofsajdu pred svojim lastnim golom. In vse, kar vam lahko rečem, je, da se pred ogledom športnega programa TV Slovenija obvezno posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.
