Pomisleki “narodnega izdajalca”

* * *

Janezova hišica in Francekove devize

Nekdaj nismo vedeli, kaj je by-pass podjetje; v nekaj preteklih letih pa je izraz postal sinonim za tranzicijske goljufije, čeprav by-pass podjetja niso bila vselej in povsod namenjena samo temu. Najbrž edinstveni v svetu pa sta »by-pass« banki Nova Ljubljanska banka in Nova Kreditna banka Maribor; edinstveni po tem, da sta bili konec julija 1994 ustanovljeni kar z ustavnim zakonom. Po njem so v starih LB in KBM ostale obveznosti, med drugim tudi obveznosti za devize na deviznih računih varčevalcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Če je bila nenavadna ustanovitev by-pass bank upravičena v času, ko je bila usoda delitve jugoslovanskih dolgov pri komercialnih bankah negotova, in je omogočala zaščito premoženja pred raznimi nakupovalci jugoslovanskih dolgov, pa je zdaj prav gotovo že skrajni čas, da to pošteno uredimo.

Devizni varčevalci LB, ne glede na to, kje so vanjo prinesli devize ali kakšne narodnosti so, imajo vso pravico biti obravnavani enako, kot so bili slovenski in tisti tuji državljani, ki so svoje devize prinesli v banko na ozemlju Republike Slovenije. Izgovori, da je šlo za razpad države, torej za višjo silo, da je bil denar porabljen drugje in ne v Sloveniji, da je LB devize morala prodati NBJ, kažejo le, kako malo razumemo zaščito zasebne lastnine, kadar nam to ne gre v prid. LB je tuje denarje zbirala, čeprav je vedela, da jih bo prodala NBJ; od tega je najbrž imela koristi. O tem, kje in za kaj je denar porabila, varčevalec, ki ji je denar prinesel, ni odločal. Dolg do varčevalcev, ki svojih vlog niso prenesli na hrvaške banke, torej ostaja slej ko prej obveza LB oziroma slovenske države, ki je njen lastnik. Gre za pravno in moralno povsem jasne obveznosti do posameznikov in ne do hrvaške, bosanske ali makedonske države. Te obveznosti zato ne morejo biti predmet sukcesijskih dogovorov med državami.

A ne gre le za poštenje. Trditve, da gre devizne vloge vključiti v sukcesijske pogovore, so nevarne; s povsem enakimi trditvami o razpadu bi lahko Hrvaška trdila, da so hišice, ki jih imajo slovenski državljani ob morju, in še bolj počitniški domovi slovenskih podjetij premoženje, ki tudi sodi v sukcesijske dogovore. Ne samo, da je vrednost tega premoženja nekajkrat večja od vrednosti deviznih vlog varčevalcev, bolj pomembno je, da je hišica, ki jo ima Janez na morju, Janezova hišica, ne pa slovenska, in da so devize, ki jih je Francek prinesel v LB, Francekove in ne hrvaške.

Pri tem pa ne gre spregledati tudi koristnosti. Tu je stvar še enostavnejša; država, ki z ustavnim zakonom ustanovi by-pass banko, da bi se nepošteno izognila obveznostim, ni ravno verodostojna. Vanjo ne bo pritekal denar. Skoraj gotovo je, da bi se odločitev, da se varčevalec, ne glede na to, od kod je in kje je vložil denar, obravnava enako, tudi finančno že davno povrnila. Imeli bi množico dejanskih in potencialnih varčevalcev, ki bi bila slovenskemu bančnemu sistemu pripravljena zaupati svoje prihranke. Ugled slovenskih bank v nekdanjih republikah se je medtem že močno zmanjšal, povsem pa bo izginil, ko bo banko v povrnitev vlog prisililo sodišče. Tudi zato je prav, da slovenska država kot lastnik NLB in LB ter NKBM in KBM prizna dolg do varčevalcev, ki terjatev niso prenesli na hrvaške banke. Šele pri bankah so uporabne razprave o sukcesiji. Problem mora slovenska država rešiti, dokler bo lastnica, saj bo sicer z nameravano vavčersko privatizacijo spet delila nekaj, česar nima, in spet opetnajstila svoje državljane. Tega se je žal v nekaj letih že dobro naučila.

* * *

Zgoraj napisano je članek, ki sem ga objavil v Sobotni prilogi Dela 27. julija 1996; v njem zdaj nisem spremenil niti besede. Pred osemnajstimi leti sem ga napisal potem, ko sem si zaman prizadeval, da bi prepričal ljudi, ki so takrat odločali ali vsaj vplivali na odločanje v Sloveniji, da je neprenesene vloge treba ločiti od prenesenih. Seveda tudi članek ni pomagal, sem pa postal »boljševik s smislom za humor«, »viden so-oblikovalec komunistične jugo-ekonomije«, človek, ki namesto, da bi zagovarjal interese Slovenije, zagovarja interese drugih, izdajalec slovenskih nacionalnih interesov itd.

»Nacionalizacija« relativno majhne vsote, približno 300 milijonov mark, oziroma 150 milijonov evrov, sodi med najbolj neumne odločitve slovenske politike. Po nemoralnosti je primerljiva z izbrisom, pravno pa gre za goljufijo po 211. členu kazenskega zakonika. Politična elita, »leva« ali »desna«, na oblasti ali v opoziciji, se je z odločitvama o izbrisanih in o varčevalcih bolj ali manj strinjala in ju ni popravljala, ko je prišla na oblast. Presojala je, da gre za ljudstvu všečne in gospodarsko koristne odločitve. Zdaj kaže, da bosta dve nemoralni, pravno napačni in ekonomsko neumni odločitvi postali dragi. Koliko bo stala odločitev o izbrisanih, ni mogoče reči, a kot kažejo prve dobljene tožbe, kar nekaj. Tožb gotovo ne bo 26.000, a četudi jih bo desetkrat manj, bo tudi tu šlo za nekaj deset milijonov evrov odškodnin, kar pa je zanemarljivo v primerjavi z izgubljenim ugledom Slovenije. Mnogo dražji bo verjetno ustavni »by-pass«; z njim smo izničili pravno razmerje med varčevalci in banko, ki bi ga po začetni zamrznitvi izplačila vseh deviznih vlog morali uveljaviti takoj, ko je z odločitvijo IMF prišlo do razdelitve skupnih finančnih terjatev in obveznosti nekdanje države. Zdaj bo 150 milijonom evrov treba prišteti vsaj še enkrat tolikšne obresti. Z izgubljenim zaupanjem pa smo si že naredili kar nekajkrat večjo škodo. Tudi naši argumenti v sporu s Hrvaško o prenesenih deviznih vlogah bi bili lahko mnogo močnejši: Varčevalci so namreč (prenesene) hranilne vloge, denarja ni bilo, prostovoljno prenesli iz LB v hrvaške banke, hrvaške banke so jih prostovoljno sprejele in pozneje izplačale. Zakaj bi jim zdaj mi to vračali; plačali smo tistim, ki so ostali v LB; hrvaške banke pa naj si prenesene in izplačane vloge povrnejo iz terjatev LB do hrvaških podjetij.

»Nacionalizacija« vlog hrvaških varčevalcev je delno primerljiva tudi z zdajšnjo »nacionalizacijo« podrejenih obveznic. A razlik je kar nekaj. Vloge hrvaških varčevalcev smo »nacionalizirali« z ustavnim zakonom, za zdajšnjo »nacionalizacijo« podrejenih obveznic je zadoščala trinajsta sprememba zakona o bančništvu. Namesto slabe banke smo takrat ustanovili dve »dobri« banki: NLB in NKBM, nanju prenesli »slovenski« denar, na »slabih« bankah LB in KBM pa pustili »neslovenskega«. Zdajšnja »nacionalizacija« podrejenih obveznic je bolj kot goljufiji po 211. členu podobna kaznivemu dejanju preslepitve z vrednostnimi papirji po 231. členu ali zlorabi trga finančnih instrumentov po 239. členu kazenskega zakonika. Upnikov ne razvršča po nacionalnosti, bolj kot pasiva jo zanima aktiva bank, namesto premoženja množice majhnih varčevalcev »nacionalizira« premoženje manjšemu številu večjih, zato je vsaj socialno pravičnejša. Prejšnja je odražala oholost nove države, zdajšnja kaže ponižnost province. »Vsilila« naj bi nam jo evropska komisija. Ko so v jedru evrskega območja svoje banke rešili na ustaljen način, so se domislili, da bi banke v provincah reševali drugače; tako, da bi premoženje najprej izgubili lastniki in izbrani upniki, rešene banke in podjetja v slabi aktivi pa bi nato »privatizirali«. Slovenija je zamenjavo prvega sistema z drugim vgradila v »zakon o spremembi zakona o bančništvu« dobri dve leti, preden bodo, če sploh kdaj, drugi evropsko direktivo o tem vgradili v nacionalno zakonodajo, ki naj bi jo uveljavili šele leta 2018. Ustavno sodišče lahko odloči, da bi bila narodnogospodarska škoda, ki bi nastala brez »nacionalizacije« podrejenih obveznic, usodna, saj bi nam v tem primeru EU prišla »na pomoč«. Morda. A spet gre, tako kot pri varčevalcih, razmisliti tudi o posredni gospodarski škodi, ki jo bo povzročila. Kdo bo varčeval v slovenskih bankah, če nima zagotovila, da se »nacionalizacija« ne bo razširila na druge depozite? Kako naj si banke zagotavljajo likvidnost in povečajo kreditiranje gospodarstva? Posebno še, če potencialne varčevalce vsi vprek kar naprej prepričujejo, da so naše banke zanič, da je bolje varčevati v »bolj varnih« tujih in da je edina rešitev, da jih s »privatizacijo« spremenimo v zakotne podružnice. Na to pot pa smo z »nacionalizacijo« neprenesenih deviznih vlog pravzaprav krenili že pred dvema desetletjema.

Najbrž bodo tudi moji zdajšnji pomisleki ocenjeni kot zgrešeni, morda pa bom članek lahko spet, takrat že zelo star, objavil čez osemnajst let?