Toda načelo velikih upov in pričakovanj smo, povedano s Freudom, že zdavnaj zamenjali z načelom realnosti. Zato raje obrnimo perspektivo in berimo teze iz osnutka strogo zares. V tem primeru pa se stvari zapletejo že pri prvem stavku, ki se glasi: »Koalicijski partnerji se bomo zavzemali za državotvorno, svobodno, vključujočo in široko dostopno kulturo ter avtonomijo ustvarjanja.« Če bi koalicijski partnerji v novi vladi s tem mislili resno, bi morali najprej razveljaviti vso regulativo, ki danes določa delovanje slovenskega kulturnega polja. Kultura je namreč eno najbolj zbirokratiziranih področij v državi, birokracija pa ni ravno izkaznica svobode in avtonomije. Vsaj tisti, ki delamo v javnih zavodih, vemo, da njihovo delovanje ureja množica med seboj nasprotujočih si zakonov, podzakonskih aktov, pravilnikov, vladnih sklepov, obveznih navodil in kar je še tega. Naj ilustriram z anekdoto: pred kakim letom sem na ulici srečal kolego igralca, ki se je nemirno potikal od izložbe do izložbe. Kaj počne, sem ga vprašal. Doma nima miru, mi je povedal, zato je želel v garderobi malo vaditi, ponavljati tekst, bil je pred premiero, vloga pa zahtevna. Ker pa tistega dne ni bil predviden na vaji, mu vratar ni dovolil vstopa v gledališče. Nisi po razporedu, mu je govoril in mahal z nekim pravilnikom. Prepovedali so mu priti v službo, na delovno mesto. Da ne bi zahteval nekaj evrov dodatka za malico, ali kaj že. Zadeva je komična toliko bolj, ker bi najbrž zlahka našli kak drug pravilnik ali celo zakon, po katerem bi mu očitali, da ga tistega dne ni bilo v službi, da si je privoščil neopravičen izostanek. Huda dilema: biti ali ne biti – na vaji, četudi samo v garderobi, na izvornem mestu igralčeve ustvarjalnosti?
Predstava, da se politika ne meni kaj dosti za kulturo, da z njo nemarno ravna ali jo celo pušča ob strani, je torej napačna. V resnici jo želi z množico predpisov ukrotiti in si jo podrediti, ali kot pravijo tudi pisci novega koalicijskega sporazuma: jo za vsako ceno narediti državotvorno. Z malo literarne domišljije bi lahko rekli, da želi njene svobodne hudourniške izlive utiriti v predvidljive in tudi nadzorovane struge. Če znova parafraziram Freuda: kulturna politika hoče kulturo na vsak način kultivirati, in sicer prav s tem, da z množičnim predpisovanjem kroti njene spontanosti. Umetniško ustvarjanje je v Sloveniji resda svobodno, navsezadnje mu to zagotavlja ustava, toda njegovo vrednotenje je v celoti podrejeno birokratskim merilom »kulturnopolitičnega modela«, ki o notranjih zakonih ustvarjanja, ti pa so nekoliko starejši od političnih mandatov, ne ve in ne želi vedeti ničesar. Namesto da bi kulturna politika organizirala spodbudna okolja za sproščanje kreativne svobode, jo z birokratsko regulacijo, pa tudi s pogoji materialnega uboštva vse bolj duši, z nižanjem produkcijskih standardov pa kulturo potiska preko roba zatohle in brezimne evropske province. Tu se kmalu ne bo več dalo dihati.
Slovenska kulturna politika tako postaja vse bolj papirnata. Vsak minister ob nastopu mandata najprej spiše seznam zakonov, ki jih bo spremenil ali napisal na novo. Vedno se najde kako področje, ki ga je treba prenoviti, modernizirati ali vsaj uskladiti s pravnim redom EU. Kaj več od tega minister niti ne more narediti – omejujejo ga številni predpisi in zakonska določila. Zato neutrudno piše zakone. Za najuspešnejše veljajo ministri, ki napišejo največ novih, vedno seveda »nujno potrebnih« zakonov. No ja, nas, ki smo na svetu že nekaj več mandatov, vse to bolj kot na demokratično upravljanje resorja spominja na Kardelja in stalinizem. Eden izmed potencialnih kandidatov za novega kulturnega ministra je to te dni povedal še bolj nazorno: smo za večjo avtonomijo kulture, a z več nadzora.
A pustimo to; ni vredno sitnariti. V ponedeljek bomo v gledališčih nadaljevali z vajami za prve premiere v novi sezoni. Zdi se, da se slovensko gledališče kljub kritičnim časom dobro drži. Ni zelo glasno, je pa vztrajno in trmasto. Še vedno uprizarja zavezujoče zgodbe, ki so za vladajoči politični diskurz najbrž odvečne in nepotrebne. (Pred letom dni je predstavnik države v svetu enega izmed gledališč zahteval od direktorja, da mojo predstavo kot neprimerno umakne z repertoarja, kar se mi ni zgodilo niti v najbolj svinčenih socialističnih časih.) Tudi jaz bom v ponedeljek sedel na vlak in se odpeljal v Celje na vajo, vesel, da sem »nekje tam čisto na robu« del trmoglave upornosti. Skrbi me seveda ne bodo zapustile. Če mislijo novi-stari koalicijski partnerji resno, bo »prenova kulturnopolitičnega modela« premalo. Treba ga bo radikalno spremeniti.
