Tudi zato vzbuja vstopanje vanje pri meni podobne občutke kot vračanje v našo nevšečno preteklost, v čase socializma. Podzavest vam prišepetava, da je to okolje nezdravo in zadušno in da se bo, če se v njem zadržite, zažrlo v vas, opominja vas torej, da vas bo njegov smrad izdajal še dolgo potem, ko se vrnete nazaj v svoj prozorni svet, v katerem zrak nima ne barve ne vonja, in da bodo tam vsi zelo dobro vedeli, od kod prihajate in kdo ste. A hkrati je v tej zakajenosti nekaj toplega, sladkastega, nekaj domačnega, pogrešanega.
Naši spomini na otroštvo, vsaj tisti, ki sežejo onkraj berlinskega zidu, pač smrdijo in so zdravju škodljivi, ljudje v njih v glavnem kašljajo in z roko odmikajo oblake dima, da bi si razkrili sogovornika na drugi strani mize, a vse to zaudarjanje in rakavost naše preteklosti, vse to smo pač mi. Naj smo na to ponosni ali se tega sramujemo, cigaretni dim je enako kot socializem del nas in nekateri naši najljubši spomini so zaviti vanju.
O tem sem razmišljal, ko sem v nedeljo popoldan vkorakal v oblak dima, ki se je valil po bekstejdžu knjižnega sejma v Puli, meni brez dvoma najljubše literarne prireditve, ki letos praznuje svojo dvajseto obletnico.
Nekaj rokerskega je v njej, malo zato, ker se odvija pljunek stran od znamenitega rok kluba Uljanik, malo zato, ker je njena direktorica Magdalena Vodopija med drugim hčerka legendarnega Boška Obradovića, pulskega pesnika in soustanovitelja kultne pulske rok skupine Atomsko sklonište, še najbolj pa zato, ker premore pravi rokerski bekstejdž, z vsemi kadilci, žganjem in vzdušjem, ki gre zraven.
V tem bekstejdžu preprosto morate začutiti, da so vanj pred vami zašli že Orhan Pamuk, Umberto Eco, Mirko Kovač, Boris Pahor, Claudio Magris in Slavenka Drakulić, da so tam nekoč videli tudi Bora Ćosića, Petra Esterhazyja, Abdulaha Sidrana in Tomaža Šalamuna, da sta Boris Dežulović in Predrag Lucić za eno od miz spila nekaj bisk, Irwine Welsh pa pivo ali dva in da sta Miljenko Jergović in Ante Tomić tam spoznala Aleka Popova in Oksano Zabužko.
Vonj cigaretnega dima je pač uradni vonj zgodovine, je vonj naših meglenih spominov na dobre in slabe stare čase, in tistih nekaj cigaret, ki jih v času sejma pokadijo skupaj gostje, novinarji in organizatorji, morda celo bolj kot vse drugo pomaga poustvariti občutek, da se nahajate v domovini knjig.
Literatura je pač včerajšnji svet, saj je to umetnost spominjanja ali vsaj umetnost urejanja spominov, in najsi na odru sejma kraljujejo knjige, ki še dišijo po tiskarnah in celulozi, najsi tam nastopajo pisatelji, ki si še niso odpočili prstov od pisanja, najsi se na tem odru odpirajo aktualne, najbolj vroče družbene teme, je na neki način vse to že zdavnaj preteklost, ker je jezik literature jezik minulega, tudi kadar pisatelji pišejo o prihodnosti.
Literatura je bila zato veliko bolj doma v starih kavarnah, kjer so ljudje zdolgočaseni posedali s cigareto v rokah, kot pa v današnjih coffee-to-go verigah, kjer ljudje s slušalkami v ušesih božajo svoje pametne telefone. Literatura je doma, kjer ljudje zasanjani gledajo na ulico skozi okna lokalov, in zato se tu, kjer že vsak trenutek, ko sedimo na avtobusu ali stojimo v vrsti za kruh, izkoriščamo za kukanje v svoje ekrančke, pregledovanje mejlov ali tvitanje, počuti izrinjeno in zanemarjeno. Literatura od bralca pač zahteva čas in je v navzkrižju z današnjo ponorelostjo, v kateri časa ni. Literatura ljubi dolgočasje, dolgočasje pa je danes tako heretično kot nikotin.
Zato literaturi in knjigam trenutno ne gre najbolje, zato že tretjina ljudi pri nas odkrito prizna, da jih knjige sploh ne zanimajo, in zato so poskusi, da bi literaturo v obliki e-knjig podtaknili novim generacijam bralcev, rahlo patetični. V svetu 24-urne dosegljivosti, ki slavi brezkončni priklop, kjer je vse »kjerkoli in kadarkoli«, preprosto umanjka prostora za knjige in za literaturo. O tej lahko v nedogled poustate po družbenih omrežjih, a to je tako, kot bi ljudem, ki v naglici na avtomatu v Ljubljani kupujejo krekerje, ponujali slow food meni v Kobaridu.
Da bi ljudje spet začeli brati knjige, bi bilo treba svet ponovno upočasniti, kar pa je na žalost nemogoče. A nekaterim to vsaj na trenutke uspe, in nekaterim to uspeva že celih dvajset let. Morda je to le nekaj dni v letu, morda je to le privid, le omotičnost od dima, na katerega nismo več navajeni, a pulski knjižni sejem Sa(n)jam knjige u Istri je nedvomno eno redkih mest, kjer bi si človek upal staviti, da bo literatura živela večno.
