»Ne moremo izbrisati vseh sledi zla na svetu, in majhne skupine morilcev lahko naredijo veliko hudega.« Jasno je, kam meri. »Danes največja nevarnosti preti z Bližnjega vzhoda.« Vemo, kaj to pomeni. Bombardirali bomo Irak.
Kadarkoli Američani vidijo sovražnika, vsaj od leta 1991 naprej, zavezniki vedno bombardiramo Irak in njegovo okolico.
»To je ključna vrednota mojega predsedniškega mandata: če groziš Ameriki, ne boš nikjer našel varnega zatočišča.«
Vendar se proti zlu ne moreš boriti sam. Potrebna je zavezniška koalicija voljnih. »Danes, na ta večer, lahko oznanim, da bo Amerika vodila široko koalicijo, ki bo teroristične grožnje prisilila k umiku.«
Ne, ne! To ni George Bush leta 2001, tudi ne Bush leta 2003. To je Barack Obama 10. septembra 2014. Po trinajstih letih protiteroristične vojne, spopada civilizacij, dveh zmagovitih vojn, mission accomplished, ponovne ofenzive, Faluže, Salahudina, Abu Grajba, Basre, Bagdada, uspešnih obnov držav in še bolj uspešnega urjenja dveh vojska smo tam, kjer smo bili na začetku.
»Jasno sem dal vedeti, da bomo preganjali teroriste, ki grozijo Ameriki, kjerkoli že so. Zato ne bom okleval uporabiti sile proti ISIL, v Siriji in tudi v Iraku.«
Kam je naenkrat izginila Rusija? Četrtega septembra smo se v Walesu na vrhu zveze Nato dogovorili, da so Rusi naš strateški sovražnik. Dobili pa smo novo tarčo na Bližnjem vzhodu. Po novem bombardiramo Irak in Sirijo. Tam je država v državljanski vojni doslej pobila 190.000 ljudi in razpadla. Vendar zavezniška letala ne bodo bombardirala Bašarja Asada in njegove vojske. Bombardirala bodo položaje Iračana Abuja Bakre El Bagdadija, ki je Bašarju vzel tretjino države. ISIL in Bašar sta smrtna sovražnika, mi bomo uničili ISIL. Zavezniki Nata so zanimiva druščina. Med njimi so Emirati, Savdska Arabija, Egipt, vojska Kurdistana, iraška vojska, morda Turčija. Emirati in Savdska Arabija so s finančno pomočjo omogočili vzpon radikalnih islamistov v Siriji. Ti so streljali predvsem na laično opozicijo, ki se je borila proti Bašarju, in se pridružili Bagdadiju. Ta je Bašarja pustil pri miru in šel domov v Irak, ki smo ga zavezniki osvobodili pred trinajstimi leti. Iraška vojska, ki smo jo mi izurili in oborožili, je odvrgla orožje takoj, ko je videla prvo belo toyoto hilux, priljubljeno vozilo Isilovih vojščakov. Edini zaveznik, ki ga je iraška vojska imela v tem nepravičnem boju, so bile šiitske milice, ki so prišle iz Irana. Kurdi so tudi pobegnili, vendar so s seboj vzeli puške in so postali pogumni, ko so dobili ameriško aviacijo, da je pred njimi orala zemljo. Turčija pa je tri leta spodbujala in omogočala prehod prostovoljcev, orožja in, če se Sy Hersh ne moti, tudi bojnih strupov, zaradi katerih so Asada obtožili, da uporablja kemično orožje. To so zavezniki, ki so v kateremkoli trenutku pripravljeni napasti drug drugega. Američani so jih združili zato, ker Bagdadijeva vojska predstavlja nevarnost Ameriki. In kot nas je naučil Bush, ko je Amerika v nevarnosti, je v nevarnosti ves svet.
Prav. To je nedvomno dober razlog za še nekaj let vojne v Arabiji. Ampak zakaj smo se potem pred enim tednom pripravljali na svetovno vojno z Rusijo? Tako kratkega spomina pa že spet ne moremo imeti. Ko so pred pol leta Rusi priključili Krim, so se v hipu vsi geostrateški izračuni obrnili na glavo, Sirija in Bližnji vzhod sta izginila z dnevnega reda. Izrael je še enkrat zravnal Gazo z zemljo, pa dobil manj pozornosti kot Somalija. Svet je naenkrat postal logičen. Zavezniki so se zmagovito umaknili iz urejenega Iraka, konec leta se umaknejo iz cvetočega Afganistana, Nato pa se pripravi na veliki spopad z Rusijo. Iz predalov so prišli stari načrti o ruskem tankovskem prodoru čez Nemčijo preko prelaza Fulda in čez Ren v severno Francijo. Po urejenem umiku bi se Nato reorganiziral v severni Franciji in po isti poti v hitrem prodoru s taktičnimi atomskimi bombami levo in desno prišel do Moskve in končal zgodbo. To je bila vojna, za katero so bili ustvarjeni helikopterji apache in tanki T-90.
V pripravah na vrh zveze Nato, kjer je sodelovalo pet tisoč ljudi, je bila v zraku govorica velike vojne. Rusiji so napovedovali isto usodo kot Iraku: obkolitev, politična izolacija, ekonomske sankcije, ultimat, uničenje. Bojevniki hladne vojne so imeli mokre hlačke. Ko ta stroj poženete v tek, ga ne morete več ustaviti. Veliki vojaški sistemi imajo svojo logiko. Ko so pripravljeni na udarec, morajo udariti, drugače se sesujejo sami vase. Za las smo ušli veliki neumnosti. Morda Rusija ni nameravala vojaško zasesti vzhodne Ukrajine, Nato pa je ni nameraval zares braniti. Namesto svetovne vojne smo dobili Putinovo premirje med Ukrajino in Rusijo med uporniškimi milicami in ukrajinskimi milicami in Obamovo posebno enoto za hitre intervencije v Vzhodni Evropi. Napadli pa bomo Irak in Sirijo.
Zakaj gremo ponovno na Bližnji vzhod? Zato, ker lahko. Ruska federacija ima pod orožjem 800.000 vojakov, dva milijona v rezervi in atomske bombe. Isil ima deset tisoč navdušenih bojevnikov, deset tisoč rezerve in bele toyotine poltovornjake. Strašna nevarnost za cel svet ima samo dvakrat več vojakov, kot je Natovih birokratov. Spet bomo zmagali in osvobodili Bagdad. Irak in Savdska Arabija sta z Afganistanom častna člana zveze Nato. Zakaj Nobelove nagrade za mir niso dali Georgeu Bushu?