Ne. To ni politična šala. To je mednarodna politika v svojih najlepših trenutkih.
»Zdaj je čas, ko se je zares treba nehati smejati,« je stavek, ki si ga velja z vso resnostjo ponavljati ob prebiranju poročil o razmerjih med velikimi silami. In takoj potem človek pade v veseljaški krohot. Bolj ko se smeje, bolj človek ve, da je položaj smrtno resen, ampak ne more si pomagati. Smrti se reži v obraz. Svetovna politika je prodala dušo hudiču, hudič pa je poslal velikega črnega psa, da izterja dolg. Prizor ne more biti nič drugega kot prisrčna komedija.
V mednarodni politiki so vedno bili prizori, ki so privabili nasmeh na obraz. Sedaj pa se je mednarodna skupnost spustila v velik spektakel z jokajočimi klovni, sloni na kolesih in voditeljem v črni obleki z brezhibno zavezano kravato, ki s smrtno resnim obrazom pripoveduje nekoliko zasoljene politične šale.
Predstavo je odprlo zunanje ministrstvo Egipta. Drobna novica agencije Reuter je zvenela kot simpatičen vic. Preden jo povemo, jo je proti vsem pravilom treba razložiti. Demokratično izvoljeni predsednik Egipta je general Abdel Fatah El Sisi, ki je pred enim letom izpeljal državni udar proti prvemu demokratično izvoljenemu predsedniku države Mohamedu Morsiju. Med udarom so njegove varnostne sile pobile nekaj tisoč pripadnikov Morsijeve stranke muslimanskih bratov, ki jo je El Sisi razglasil za teroristično organizacijo. Po izvolitvi novega predsednika so egiptovska sodišča začela po petsto in sedemsto ljudi hkrati obsojati na smrtne kazni z obešanjem. Na dolge zaporne kazni obsojajo domače in tuje novinarje, ki opravljajo svoje delo. Pogovori s pripadniki muslimanskih bratov so sedaj z zakonom prepovedani kot teroristični napadi.
Demokratično razpoložena Evropska unija in Združene države Amerike ob takšnih prizorih običajno vljudno zagrozijo z gospodarskimi sankcijami. Le kdo bi hotel imeti odnose s krvavo diktaturo? Vsi.
Združene države Amerike egiptovski vojski redno pošiljajo letno pomoč v višini poldruge milijarde dolarjev in Egipt obravnavajo kot enega ključnih zaveznikov v boju proti terorizmu. Evropska unija ohranja zgledne delovne odnose z državo, ki je ključna za ohranjanje stabilnosti na Bližnjem vzhodu. Skupaj blokirajo Gazo in pazijo, da tudi med najhujšim bombardiranjem iz nje nihče ne pobegne. Tu pa tam Egiptu priporočijo, naj pri aretacijah političnih nasprotnikov ne pride do pretirane uporabe nasilja.
Iz pisarne zunanjega ministra Sameha Šukrija na obali Nila se lepo vidi do piramid. Od tam je lahko zaznati pomembnost te velike države v mednarodnih odnosih. Pomembnost pa s seboj prinaša odgovornost. Ko je zunanji minister na televiziji videl prizore spopadov med belo policijo in črnskimi demonstranti v Fergusonu, ga je močno zaskrbelo, da se je v Ameriki začela državljanska vojna in da bo Egipt ostal brez letne vojaške pomoči. Prizore je dobro razumel. Militarizirana ameriška policija je uporabljala iste oklepe, pločevinke solzivca in taktiko razbijanja demonstracij, ki jo uporablja egiptovska paravojaška policija. Obstajala je velika nevarnost, da bodo ameriški policisti uporabili tudi strelno orožje, kar je v Egiptu pravilo. Zato je v računalniku našel pismo, ki ga je generalu El Sisiju med državnim udarom lani poslal predsednik Obama. Zamenjal je datum in nekaj imen, izrazil zaskrbljenost in od ameriške vlade zahteval, da se pri uporabni varnostnih sil izogne nepotrebnemu nasilju in od policije pričakuje najvišjo stopnjo previdnosti pri razbijanju demonstracij. To je storil v skrbi za razvoj demokratičnih odnosov v Združenih državah Amerike, ki Egipčane že dlje časa skrbijo. Ameriške oblasti so odgovorile tako, da so na ulice Fergusona poslale vojaške enote nacionalne garde, ki se je proti Sadamu Huseinu borila v Iraku. Putin se je zadržal in ni posredoval.
Revija Newsweek pa je objavila veselo novico, da tudi v Veliki Britaniji džihad dobro napreduje. »V britanski vojski je manj britanskih muslimanov kot v kalifatu.« V kraljevi vojski je 600 britanskih muslimanov, v kalifatu pa vsaj 1500. Tudi zakrinkani vojak, ki je pred televizijskimi kamerami v Siriji obglavil ameriškega novinarja Jamesa Foleyja, je bil Anglež iz Londona. Obama je zagrozil s hudimi povračilnimi ukrepi, vendar ni bombardiral niti Sirije niti Londona, ampak Irak. Vse šale se končajo tako, da bombardirajo Irak. Američani in Angleži so tudi začeli dostavljati težko orožje in oklepna vozila Kurdom. Orožje je enako ameriški oborožitvi, ki jo je El Bagdadi letos zaplenil iraški vojski in ga sedaj Američani uničujejo iz zraka. Deset let smo iraško vojsko urili in oboroževali. Naučili smo jo, kako se po predpisih vda in preda orožje. Kurdi obljubljajo popolnoma drugačen razplet in so za začetek iz osvobojenega Kirkuka izselili vse sunite. Iz kalifata nikoli ne bo nastala država, veliki Kurdistan pa je že narisan na zemljevidih. Iranci so dobro razumeli, kaj za sever njihove dežele pomeni pospešeno oboroževanje iraških Kurdov, in Združenim državam ponujajo vojaško zavezništvo proti vojski kalifata za zaščito demokracije v Bagdadu. Videti je, da so vsi pripravljeni streljati na vse in po potrebi tudi vsem rezati glave.
Zakaj je to smešno? Zato, ker nikoli nihče nikomur ni napovedal vojne. Od umika zavezniških enot iz Iraka je na Bližnjem vzhodu mir. Zmagali smo mi.