...
»Ne moreš? A bi morda lahko Dragica?«
...
»Tudi ne? Pa poznaš koga, ki bi lahko?«
...
Pogovor je sicer izmišljen, a tudi na tak način so v Listi Zorana Jankovića – Pozitivna Slovenija pred dvema letoma in pol iskali kandidate za državnozborske volitve. Od ustanovnega kongresa stranke in do izteka roka za vlaganje kandidatur je bilo namreč zgolj dobra dva tedna časa. Mesec dni kasneje so kandidati PS v parlamentu zasedli skoraj tretjino poslanskih mest. Povezovalo jih ni zavzemanje za isti program ali (sorodno) videnje ukrepov za pot Slovenije iz krize. Povezoval jih je Zoran Janković, njegova velika volilna zmaga, plodovi te zmage in hvaležnost zanje. Zgodba o Jankovićevem uspehu v »visoki« politiki se je nato začela hitro rušiti. Prvi udarec ji je zadalo povolilno neuspešno sestavljanje vlade, sledil je Jankovićev odhod iz državne politike, zlasti usodne so bile ugotovitve protikorupcijske komisije.
Ljubljanski župan sicer rad poudarja, da je prav on s svojo državotvorno držo omogočil nastanek sedanje vlade. Vendar po objavi poročila KPK kljub poudarjanju, da noče biti kamen na hrbtu morebitne nove koalicije, z mesta predsednika PS na lanskem januarskem kongresu ni odstopil, temveč zgolj zamrznil predsedniško izkaznico. Kasneje je podpisal bianco odstopno izjavo, a poskušal po njeni uveljavitvi na vsak način vleči niti vladne politike iz ozadja. Ker mu je to vse manj uspevalo, je vedno znova izpostavljal vrnitev na čelo stranke, zahteval sklic kongresa, od poslancev pričakoval – in v določeni meri tudi dobil – lojalnost v zameno za njihovo umestitev v politično orbito... Premierka Alenka Bratušek pa tudi PS in vlada so tako postali stalni ujetniki Zorana Jankovića, njegovih interesov, njegove osebne užaljenosti in prizadetosti, njegovega prepričanja, da so postopki proti njemu plod političnih zarot...
Tega bremena se bo Alenka Bratušek znebila le, če se bo z Jankovićem na kongresu stranke 25. aprila pomerila za predsedniško mesto. Če bo v tej tekmi zmagala, bo vlada (vsaj do naslednjih groženj z odhodom Karla Erjavca ali Gregorja Viranta) preživela, premierka pa bo nekoliko okrepila svojo moč in avtoriteto znotraj koalicije. Čeprav mnogi poslanci največje vladne stranke z delom premierke in z njenim odnosom do njih niso zadovoljni, bo v primeru zmage Bratuškove vsaj pri veliki večini politični preživetveni instinkt prevladal nad osebnimi zamerami in občutkom zapostavljenosti.
Nekateri predstavniki koalicije pričakujejo, da bo ta instinkt prevladal tudi v primeru, če bi bila Bratuškova na kongresu poražena. Menijo namreč, da bi se ji večina poslancev PS pridružila pri ustanavljanju nove stranke in ohranjanju na oblasti. A bi bila takšna vlada sila nenavadna, saj bi bila na njenem čelu predsednica, katere stranka ni nastopila na državnozborskih volitvah. Kar bi – sodeč po dosedanjih izjavah – predvsem prvaka SD Igorja Lukšiča nedvomno vznemirilo. Ta je pred časom odločno nasprotoval nameri Bratuškove, da v vlado povabi Igorja Šoltesa. »Ne morejo biti v koaliciji neke stranke, ki niso šle niti na volitve,« je poudarjal.
V primeru, da bo vodenje PS prevzel Janković, bo to poleg razbitja PS torej skoraj zagotovo prineslo tudi konec sedanje vlade in nove predčasne volitve. Zato bi bila Jankovićeva zmaga le njegov trenutni triumf, ki bi mu prinesel veliko breme rušitelja.
Daleč najboljša rešitev za ljubljanskega župana bi torej bila, da od kandidature za predsednika stranke odstopi. Takšno odločitev bi lahko prikazoval kot še eno od svojih državotvornih potez in zanjo požel širše odobravanje. Bi pa takšna odločitev, če se ne bi hkrati odločil za odhod iz stranke, Bratuškovi prinesla le kratkotrajno olajšanje. Malo verjetno je namreč, da ne bi ustanovitelj PS že ob naslednji potezi vlade, ki mu ne bi bila po godu, ali pa ob prvi novi obtožnici sebi zveste poslance pozval k nasprotovanju premierkinim predlogom. Ti pa bi mu po njegovem »državotvornem« umiku kandidature še naprej vdano sledili. Zaradi povedanega mora torej Bratuškova dobiti predvsem zaupnico v stranki, zaradi česar se zdi napovedano preverjanje zaupanja v parlamentu ena od lažjih nalog. Če bodo poslanci o zaupnici vladi glasovali pred kongresom PS, jo bo Bratuškova dobila. Prav tako, če bodo glasovali po kongresu, na katerem bi bila izvoljena za predsednico stranke. Če bi bila na kongresu poražena, pa parlamentarno glasovanje o zaupnici tako ne bo več potrebno.
Druga preizkušnja bodo evropske volitve – največja vladna stranka si namreč tega, da v Bruselj ne bi bil izvoljen vsaj en njen poslanec, ne more privoščiti. Izbira uglednega Jožeta Mencingerja za nosilca liste PS je nedvomno zanimiva. Z njo se je stranka elegantno rešila sodelovanja Virantove DL pri oblikovanju morebitne skupne liste liberalnih strank za evropske volitve. Prav tako lahko pričakuje, da bo Mencinger s svojimi kritičnimi in sočnimi izjavami na račun EU vzel nekaj glasov drugim strankam na levici.
A je hkrati PS s to izbiro ponovno pokazala nedoslednost pri iskanju svojega političnega prostora. Hkrati z odločitvijo o vstopu v skupino evropskih liberalcev je izbrala kandidata, ki je eden najostrejših kritikov neoliberalne ekonomske politike EU in njenih zahtev po čim obsežnejši privatizaciji državnega premoženja. Izbrala je ekonomista, ki je pred dvema mesecema v intervjuju za Mladino dejal: »Pravzaprav ne vem, ali vlada ekonomsko politiko ima ali počne le tisto, kar ji velevajo v Bruslju.« Omenjena odločitev torej v bistvu sporoča, da PS tudi po dveh letih in pol še vedno išče svoje kandidate z metodo naključnega izbora.