Med nič, mimo in ojoj

Nasprotni viziji

S teh vidikov presojam tri nove ministre, pristojne za gospodarske resorje. Najlažje delo je z novim ministrom za gospodarstvo Jožefom Petrovičem. Tuji sogovorniki iz mednarodnih inštitucij mi sicer pravijo, da je gospodarski resor pri nas najbolj šibek, saj bi moral zastaviti strategijo razvoja države in imeti mehanizme za spodbujanje razvoja, v resnici pa se je ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo sprevrglo v navaden bankomat za podeljevanje subvencij. Bo Petrovič naredil preobrat in gospodarsko ministrstvo spremenil v možgane nove razvojne strategije in vlečni konj spodbujanja okrevanja? Težko. Iz zaslišanja kakšne posebne vizije nisem razbral, razen floskul o zapleteni davčni zakonodaji in nujnosti spodbujanja malih podjetij. Številk, vizije in razvojnih konceptov nisem zasledil. Sogovorniki iz gospodarstva mi pravijo, da ima Petrovič veliko energije in da je zelo operativen. Vprašanje, ki se ob tem odpira, je seveda, energije za kaj ter ali se bo na vladni ravni znal uveljaviti s koncepti. Glede na to, da je popoln novinec, brez politične kilometrine in brez strankarskega zaledja, se bojim, da nima prav veliko možnosti, da svoje poglede, kakršnikoli že bodo, uveljavi proti bistveno močnejšemu ministru za finance.

Bistveno večje težave imam z ministrom za infrastrukturo Petrom Gašperšičem. Gašperšič se sicer predstavlja kot strokovnjak z izkušnjami v gospodarstvu in na ministrstvu, toda na samem zaslišanju svoje strokovnosti ni potrdil. Od ministra za infrastrukturo se pričakuje, da se bo zavzemal za gradnjo manjkajoče infrastrukture in za povečanje učinkovitosti obstoječe na eni strani, na drugi pa za tiste projekte, ki bodo hkrati pripomogli k večji učinkovitosti gospodarstva in gospodarskemu okrevanju. No, Gašperšič se je izkazal s povsem nasprotno vizijo. Zablestel je predvsem z dvema cvetkama. Prvič, da je gradnja avtocestnega odseka Draženci–Gruškovje nepotrebna, ker da bodo tam »poleti še vedno zastoji, dokler Hrvaška ne bo v schengenskem območju«. Toda odsek bo zgrajen v nekaj letih, Hrvaška pa bo v schengenskem območju že prihodnje leto. Kje je tukaj logika?

Drugič, podvomil je v potrebnost drugega tira Koper–Divača, češ da naj bi se koridorski tokovi »že preusmerili z območja Slovenije v Italijo in potem preko Avstrije« in da zato »z drugim tirom dejansko ne bi imeli dovolj prometa, da bi bil ekonomsko upravičen«. Še več, za potrebe Luke Koper »drugega tira tako, kot je zamišljen, še najmanj, ne vem, naslednjih trideset, štirideset let ne bomo potrebovali«.

Gašperšič ni pogledal številk, sicer bi opazil, da je pretovor prek Luke Koper v zadnjem desetletju naraščal v povprečju po 6 odstotkov letno. Ni opazil, da Luka Koper povečuje pretovor hitreje od konkurenčnih severnojadranskih pristanišč. Lani je Luka Koper pretovorila 18 milijonov ton blaga, do leta 2030 pa naj bi se ta pretovor podvojil. In ni opazil, da se ves ta pretovor iz Luke Koper do zaledja prepelje prek slovenske prometne infrastrukture (60 odstotkov po železnici, 40 odstotkov po cestah), saj alternativnih povezav ni. Do leta 2018 bo zaradi hitre rasti pretovora v Luki Koper prenovljeni prvi tir proge Koper–Divača zasičen. Če ne bo zgrajen drugi tir, se bo ves dodaten pretovor preusmeril na ceste. To pa seveda pomeni bodisi stagnacijo Luke Koper bodisi močno povečan promet kamionov na cestah. Na drugi strani pa pomeni izgubljen prihodek za Slovenske železnice, ki so naš največji izvoznik storitev. Gašperšič je spregledal tudi dejstvo, da bodo svetovni logistiki preusmerili blagovne tokove na sosednje luke, če Slovenija ne bo zmogla zagotoviti stabilne pretočnosti naše prometne infrastrukture. To seveda pomeni neposredno škodo za slovensko gospodarstvo. Je preusmeritev tovora z železnic na ceste in zmanjšanje prihodkov slovenskih logističnih podjetij vizija novega ministra?

Še najbolj pa zamerim novemu ministru, da ne pozna evropskih načrtov glede infrastrukture. EU do leta 2030 načrtuje spodbujanje gradnje jedrnega železniškega omrežja Ten-T s 30 milijardami evropskih sredstev, pri čemer gre en krak (od Kopra oziroma Sežane do madžarske meje) čez slovensko ozemlje. Vsak normalen minister bi si želel zagotoviti čim več tega evropskega denarja za sofinanciranje izgradnje domače infrastrukture. In minister za infrastrukturo bi se moral zavedati, da lahko z gradnjo infrastrukture spodbudi okrevanje slovenskega gospodarstva.

Rast ali recesija?

Največjo vlogo bo v novi vladi odigral minister za finance Dušan Mramor, stari maček na parketu in oseba z veliko medijsko in politično podporo, predvsem izven vladajoče stranke. Kar je dobro z vidika nadstrankarske in javnomnenjske podpore predlaganim ukrepom ekonomske politike. Vprašanje pa je, v kolikšni meri bodo ti ukrepi dejansko vodili k višji blaginji in kdaj se bodo razbili na čereh Erjavčevega lobija upokojencev ter sindikatov.

Iz zaslišanja kolega Mramorja sem razbral, da si je očitno ustvaril nerealno sliko o gospodarski situaciji v državi. Prvič, pravi, da je rast robustna, čeprav šibka, in da niso potrebni keynesovski ukrepi za spodbujanje rasti. Kolega Mramor je očitno pozabil pogledati na strukturo rasti. V prvi polovici letošnjega leta sta od štirih komponent BDP k rasti prispevala le izvoz (nekoliko več od polovice) ter investicije v komunalno infrastrukturo (zaradi nujnosti črpanja sredstev EU do konca 2015), medtem ko trošenje gospodinjstev in države stagnirata, investicije podjetij v stroje in opremo pa še naprej upadajo. Gospodarsko rast torej skoraj polovično poganjajo prav keynesovski ukrepi na ravni občin in ob ohlajanju v evrskem območju bo zagon izvoza hitro opešal. S čim bo torej spodbudil rast, če želi, kot pravi, s samo rastjo »zapreti« proračun? Prav skrbno premišljen in dobro tempiran načrt keynesovskih ukrepov za financiranje gradnje infrastrukture in energetsko obnovo stavb s kombinacijo javnih (dolgoročne infrastrukturne obveznice), evropskih in zasebnih sredstev bi v tej negotovi situaciji na zunanjih trgih lahko uspešno trajno obrnil krivuljo rasti navzgor in jo tam vzdrževal naslednjih nekaj let. Po mojih ocenah bi dodatnih 400 milijonov evrov za investicije v infrastrukturo letno povečalo dodano vrednost v gospodarstvu za dobrih 700 milijonov evrov. Torej, letni vložek v višini 1,1 odstotka BDP bi prispeval k povečanju BDP za 2 odstotka. Zanemarljivo? Nepotrebno?

Drugič, namesto tega si je Mramor očitno zamislil, da hoče, zaradi zahtev EU, znižati proračunski primanjkljaj pod 3 odstotke in nato še javni dolg pod 60 odstotkov. To sta sicer hvalevredna cilja. Toda če ju hočeš doseči neposredno z zmanjševanjem trošenja, si v času prenizkega agregatnega povpraševanja povzročil recesijo, zaradi česar se tako primanjkljaj kot dolg glede na BDP še poslabšata. Če hočeš oboje zmanjšati, ju moraš, paradoksalno, najprej povečati in zagnati gospodarsko rast, šele ta nato oba kazalca avtomatsko zmanjša. Vlagatelji imajo raje države, ki rastejo, kljub višjemu dolgu, kot države v recesiji. To bi moral razumeti vsak finančnik.

Drugi problem Mramorjevega načrta glede krčenja javnih izdatkov pa je seveda njegova struktura. Na zaslišanju je povedal, da še ni videl strukture izdatkov. No, če pogledate zadnji bilten ministrstva za finance, hitro ugotovite nekaj neprijetnih dejstev. In sicer, da razen pri pokojninah in plačilih za obresti v proračunu ni več veliko prostora za varčevanje, če ne želite povzročiti recesije. V zadnjih štirih letih se je namreč masa plač (s prispevki) v javnem sektorju kot delež v BDP zmanjšala s 7,8 na 6,6 odstotka, transferji gospodinjstvom s 4 na 3,5 odstotka, izdatki za materialno porabo z 2,4 na 1,8 odstotka, investicijski odhodki in transferji pa s 3,1 na 2,5 odstotka. Edini postavki, ki sta močno poskočili, so transferji iz proračuna za pokojninsko blagajno (s 3,7 na 4,6 odstotka) ter izdatki za obresti (z 0,9 na 2,3 odstotka).

Problem je, da smo po začetku krize močno povečali transferje in pokojnine ter se v ta namen zadolževali. Transferji so se zmanjšali, pokojnine pa še naraščajo. Hitra rešitev za ta problem bi bila seveda, da na eni strani zmanjšamo pokojnine (za 5 odstotkov), na drugi strani pa refinanciramo drag javni dolg z novim cenejšim. Prva rešitev bo v vladi, kjer upokojenska stranka določa skupni imenovalec vladnih politik, seveda neizvedljiva. Predvidevam, da bo minister hotel še zmanjšati plače v javnem sektorju in materialne izdatke. Glede prvega ga sicer čaka še račun sindikatov za neizplačane plače, ki jih je Mramor zamrznil pred desetimi leti. Realistično gledano bi bil velik uspeh zamrznitev pokojnin in plač za štiri leta ter refinanciranje zunanjega dolga. To ne bi imelo negativnega vpliva na rast, hkrati bi ohranilo socialno in politično stabilnost.

Glede na predstavitve ministrov je očitno, da zaradi odsotnosti vizije ali zmedenosti drugih dveh ministrov minister za finance ne bo imel težkega dela s koordiniranjem vladnih politik. Vprašanje pa je, ali bo s tem »zvozil« med političnimi čermi, ter še bolj, ali bo Slovenija res začela robustno rasti ali pa se bo po zgledu »varčevalne naveze« Janša-Šušteršič pogreznila nazaj v recesijo.