Prva misel bi bila, da se v novi protiprivatizacijski vročici ta skoraj 140 let stara in v sedanji gospodarski krizi razmeroma uspešna slovenska firma prodaja pod ceno kakšnemu tujemu špekulantu, ki že ve, kako si bo omastil prste, tisoč delavcem pa zagrenil življenje. A kupci, ki menda želijo skrbno pregledano podjetje, da ne bi kupovali mačka v žaklju, so šele pri nezavezujočih ponudbah, zato za strašenje z njimi še ni čas. Šokantno je torej bilo, da je zemljišče Cinkarne preobremenjeno s težkimi kovinami, od cinka (kdo bi si mislil) do bakra, kadmija in kar je še teh okoljsko nevšečnih stvari, ki so »nusprodukt« tistega, kar je celjsko podjetje intenzivno počelo celih sto let, preden se je preusmerilo na titan.
Nekateri še vemo, da sta bili elektrifikacija in industrializacija moto nekdanje države, okolje pa niti deveta skrb ne. Stisnjeni med železarno in cinkarno smo tedaj mladi podzavestno, starejši pa zelo zavestno to dokaj stoično prenašali. Da se onesnaževanja, celo v vsej razsežnosti, ne bi zavedali, pa je absurdno trditi. S kislim dežjem požgane solate in zastrupljene pašne živine se ni dalo spregledati, prav tako ne kupov sadre, ki je med drugim zapolnila meandre Voglajne in Ložnice, potem ko so ju spravili v nove regulirane struge. Nihče sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja tudi ni verjel, da bo s prehodom Cinkarne z metalurške na pretežno kemično dejavnost kaj bolje, od uvedbe proizvodnje titanovega dioksida pa smo pričakovali le še slabše.
Šokantna zatorej ni ugotovitev, da so daleč preko vseh dopustnih meja onesnažena tla in podtalnica na zemljišču sedanje Cinkarne, delu stare, ki ga je predala občini, in pri deponijah. Vseskozi tudi vemo, da je območje prekomernega onesnaženja precej širše (ne samo zaradi Cinkarne) ter da se pri tem občasno pretirava iz različnih razlogov. Šokantna je lahko le ugotovitev, da vendarle ni vselej kapital tisti, ki mu je malo mar za dobrobit in zdravje ljudi, ampak da pri tem dejansko prednjači lastna država. A o tem nihče ne bev ne mev, ministrstvo za okolje pa birokratsko navaja, da bo posledice onesnaževanja počistil tisti, ki ga je povzročil, ter pokaže na Cinkarno in njen vsaj štirikrat prekratek rezervni sklad za okoljsko sanacijo.
To, da je bila Cinkarna državna, ko so se okoli nje kopičile težke kovine, in da je večinsko državna tudi sedaj, ko je v skrbnem pregledu za prodajo, ni najbolj relevantno za omenjeno ugotovitev. Bistveno je, da je Slovenija naslednica države, ki je imela določeno razvojno politiko, in četudi je bila ta v marsičem zgrešena, je ne more kar tako pomesti pod preprogo, se delati, da z njo nima nič, in predvsem brez tehtnega premisleka in razvojne vizije izstavljati računov podjetjem ali davkoplačevalcem. Že s tem, ko je dobro znano tempirano ekološko bombo v Celjski kotlini prepustila domišljiji lokalnih veljakov, je v duhu kršila 72. člen ustave, ki jo zavezuje k skrbi za zdravo življenjsko okolje, ne pa k birokratskemu premetavanju odgovornosti zanj.
Da so temelji zgradbe slabi, se po navadi nakaže z manjšimi razpokami, ki počasi prerastejo v kritične. Škandaloznost in ne šokantnost zahtevanega okoljskega poročila ob prodaji celjske Cinkarne je opaznejša med njimi, kaže pa tudi, da se mački v žaklju ne ponujajo na privatizacijski tržnici, ki očitno postaja preglednejša, ampak vse večjega kupujemo državljani z vsako novo vlado. Spet slišim, da je Cerarjeva tu tako kratek čas, da se vseh stvari še ni mogla lotiti, a prav to je problem. Celjsko onesnaženje je staro pol stoletja, kdorkoli razmišlja o oblasti, bi moral imeti o njem že davno povsem jasno stališče, vključno s študijami, ki si jih na drugi strani lahko privošči tudi skromna tamkajšnja civilna iniciativa, čeprav jih zna potem malo po svoje tolmačiti.
Sicer pa, kaj si misliti o državni oziroma vladni skrbi za zdravo okolje in zdravje nasploh, če ni sposobna spraviti skozi niti benignega davka na sladke pijače. Vsa zdravstvena stroka je bila na njeni strani, ljudje so na njeni strani, saj bi imeli izgovor, da deci odrečejo kakšno kokakolo, peščica proizvajalcev pa je iz tega izrisala podobo gospodarskega zloma in vlada je to kupila. Ali pa zbarantala, razpeta med javni sektor in gospodarstvo brez vizije, kaj sploh hoče, dokler ne dobi namiga iz Bruslja.
A tudi to ni več šokantno. Že nekaj časa vemo, da smo deželo, ki smo jo iztrgali najprej Dunaju in nato Beogradu, zlahka spustili iz rok. Škandalozno je le, da za izvajanje bruseljskih direktiv in tožb, kakšna je že doletela Slovenijo s strani evropske komisije zaradi celjskega onesnaženja, ostaja na davkoplačevalsko pipo priključen cel državni politično-birokratski aparat. In pri tem svojo cagavost in neodgovornost razlaga približno tako, kot je vodja poslanske skupine DeSUS Franc Jurša utemeljeval umik »zdravstvenega« davka pod pritiskom sladkopijačnega lobija – s krepitvijo parlamentarne demokracije!
Šokantno!
