V leto 1991, ko je mladi plesalec Kovač naredil znameniti solo. In vrgel bombo na slovenske in evropske plesne odre. Pred tem je bil športnik, plesalec standardnih plesov, učitelj smučanja, tenisa, študiral je varstvo pri delu, plesal pri znameniti skupini Rosas koreografinje in pedagoginje Anne Terese De Keersmaeker, referenčne gospe sodobnega plesa. Plesal je pri Plesnem teatru Ljubljana in naredil nekaj svojih predstav. Potem je ugotovil, da je prišel čas evalvacije s plesnimi vplivi, učitelji in naredil obračun sam s sabo. Tako je nastal njegov edini solo Kako sem ujel sokola. Na Schubertovo Nedokončano simfonijo in bolj rokovske hard tone Rosvite Jež je odplesal obračun, mislil sokola in tako tudi bil sokol. V predstavi je virtuoz sokol, gre za znameniti prizor, kjer z vrtenjem rok ponazori sokolja krila, je čarovnik, žonglira s čokolatini, komunicira s publiko, pleše na čeladi (poklon Trbovljam, rudarskemu rodnemu mestu), vzpostavi plesni vokabular, ki je zaznamoval celoten njegov opus, ironizira sodobni ples, tudi Laibach manire telovadcev... gre za opise, ki ne zarežejo v srž. Bistvena je bila Kovačeva energija, kombiniranje vseh njegovih veščin, bistveno je bilo to, da je iz temeljitega obračuna s samim sabo naredil močno, iskreno predstavo. Da je bil proces temeljit, pričajo tudi številni njegovi zapisi, partiture glasbe, kombinacije koreografije, njegova razmišljanja... vsak prizor, gib, vse je bilo premišljeno in osmišljeno. Z zaledjem in presežkom.
Leto 2013 tako prinese novo predstavo, delno rekonstruiran original, refleksijo odziva, razliko v času. V košarkarskem dvoboju izvedeta mini kviz o bistvenih vprašanjih umetnosti, na katera met žoge sproža da ali ne odgovore. Režiser, teoretik, producent Janša s Kovačem pleše sokola, duhovito preleti zgodovino in maniro sodobnega plesa, vpeti smo v radijski intervju med njima. Poslušamo in gledamo posnete izjave plesalcev, koreografov Julyena Hamiltona, Jonathana Burrowsa, Mateje Rebolj in filozofinje Renate Salecl o času, o tem, kako ustvarjati, razmišljati, delati po petdesetem letu starosti. Duhoviti, pronicljivi so vsi, oba nastopajoča in video sogovorniki. Renata Salecl pove, da vsako življenjsko obdobje prinese nove osvoboditve in kako se ne bi nikoli vračala v mladost ali v katerokoli drugo preteklo življenjsko obdobje. Mateja Rebolj, ki je bila balerina, še vedno je plesalka, igralka, med drugim pove, da je pri dvainpetdesetih prišla do točke, ko se je znebila baletnih vzorcev. Potem ko je predelovala – prej in vmes in to še vedno počne – vse plesne tehnike in sčasoma začela gledati v telo.
Ustvarjalna in življenjska kilometrina Kovača, Janše in vseh prisotnih v projektu Sokol! je fascinantna, osupljiva. Pripeljala ju je do predstave, ki je preprosto ne smete zamuditi. Čas med originalom in Sokolom! je čas zorenja, raziskovanja, nenehnega dela, discipline. Humor v originalni predstavi se je manifestiral skozi ironijo, kombinacijo glasbe, prizorov, takrat mladostno vzdržljivega in še vedno zahtevnega Kovača. Humor, pronicljivost v Sokolu! je nekaj, česar v plesu mladih plesalcev ne moremo zaslediti. So morda hitrejši, več zmorejo, toda žmohta let, življenja in ustvarjanja nimajo. Ne morejo imeti. Ples je po definiciji podvržen diktatu današnjega časa: veščina, lepota, vse preveč in neutemeljeno opevana mladost. Kljub temu mladim ustvarjalcem čas ni naklonjen. V predstavi povedo, da je ples edina umetnost, ki jo staranje udari. Noben slikar, pisatelj, režiser, igralec, skladatelj ali vokalist ne zaključi svoje kariere že pred petdesetim, medtem ko je plesno telo na odru nezaželeno in nekonkurenčno že veliko prej.
Iztok Kovač, Janez Janša, Mateja Rebolj s celotnim opusom – še vedno dela, in je stara več kot dvainpetdeset – niso edini, ki stampedo trenda postavljajo na glavo, na laž. V starajoči se Sloveniji in ob bok predstavam, ki aktualnost lovijo dobesedno z začasno zamrlim vstajniškim nabojem, dobimo globoko bolj aktualno predstavo, ki govori o tistem, česar v pogromu vsakdana ni. O minevanju, staranju, ki ne prinaša samo upokojenskih problemov (in s polno dobo samozaposlenim v kulturi in umetnosti nekaj čez 300 evrov pokojnine), ki so jih mediji polni, temveč govori o kvaliteti, žlahtnosti, modrosti in humorju. Ga ni razpisa, strategije, ki bi zmogla zajeti to, kar gledamo v Sokolu!. Konec predstave je posnet pogovor med Kovačem in Janšo, kjer klepetata o tem, da ples nikogar ne zanima, da je plesalcev malo, o umetniških pokojninah, o tem, da bi Janša delal sladoled, Kovač pa morda spet učil smučanje... pogovora ne slišimo do konca, gostilniški šunder ga preglasi. Konec je odprt, predstava se bo lahko nadaljevala, spreminjala, dodajala... do takrat pa, lepo prosim, čim več Sokola!
