Mandati v kulturi, občasna rubrika dnevnika iz Ljubljane, ki ni Dnevnik, se je v tej sezoni začela z Mitjem Rotovnikom. Toda količina pisanja o njem je zanemarljiva glede na pozornost, ki so jo namenili Zdenki Badovinac. Začelo se je s člankom, v katerem je novinarka, poznavalka področja, primerjala slovenske mandate v kulturi s tujimi. Ker naj bi bilo njeno pisanje navijaško, je nadaljeval novinar, ki se spozna na vse. Najprej je napisal nekaj o zaprtosti inštitucije. Zdenka Badovinac ga je povabila, naj pregleda arhive, poročila, ker ga ni bilo, mu je pisno odgovorila. Nadaljeval je tudi tako, da je 21 let njenega direktorovanja strnil v »Moderna galerija Neue Slowenische Kunst (NSK) umetno ohranja pri življenju«. Požel je odziv številnih umetnikov, publicistov, ki ne pristajamo na poenostavljanje in škandaloznost. Nadaljevali so z »anketami« petih naključno izbranih poznavalcev. Poleg »anket« so na to temo objavili še kakšno pismo, kar nekaj člankov. Oglasil se je tudi kustos Moderne galerije, opozoril na napačne zapise imen zaposlenih in uporabil vezno tkivo »anket« in pisanj »brez vizije« tudi za kritike inštitucije in direktorice. Napisano s stilom. Vse to v času, ko se minister za kulturo (ne) odloča.
So bili do Mitje Rotovnika prizanesljivejši, ker odhaja v pokoj? Nenazadnje gre za direktorja rekorderja, ki bi si zaslužil posebno prilogo. Ivo Svetina, direktor Slovenskega gledališkega muzeja, prav tako odhaja v pokoj. Kako je z mnenji, kolumnami, »anketami« o njegovem delu? Dr. Orest Jarh je bil od leta 1998 direktor Tehniškega muzeja, letos ni uspel na razpisu, o tem smo brali v enem članku taistega dnevnika. S kakšno vago in vatli se novinarji lotevajo uredniških odločitev v postavki direktorski mandati v kulturi? Kako so se odločili, kdo je bolj in kdo manj pomemben? Gre za ženske, za vse z dolgimi mandati, bodoče upokojence, majhne, velike, temnolase, fotogenične, je pomemben proračun, s katerim upravljajo, mogoče vsebina dela, število nasprotnikov ali...?
Rokohitrska in prozorno orkestrirana akcija seveda govori tudi o tem, da je Zdenka Badovinac zelo pomembna direktorica. Podpišem. Toda količina odmerjenega prostora ne govori o vsebini in dejstvih. Naj njenim mandatom odmerijo prostor, da tudi v številkah razstavijo vse sezone Zdenke Badovinac. S koliko denarja razpolaga od začetka do danes, koliko razstav, projektov, retrospektiv je bilo v njenem času? Koliko umetnikov, publikacij, mednarodnih povezovanj je bilo v njenih mandatih? Kako je inštitucijo odprla svetu in koliko tega sveta je tako, posredno, izvedelo za Slovenijo? Kje je dobila denar, samo z ministrstva za kulturo, tudi z mesta, na koliko evropskih in drugih nedomačih razpisih je bila uspešna? Kako so bila zastopana različna umetniška obdobja? V kakšnih pogojih dela, kakšen je slovenski kontekst inštitucij in področja, je to primerljivo s tujimi, referenčnimi inštitucijam? Glede na polnokrvno vpetost inštitucije in direktorice v mednarodni prostor bi logično pričakovala tudi širitev »ankete« na tuje kritike, direktorje, kuratorje, publiciste. Je za MSUM dobila več denarja, možnosti zaposlovanja? Ne, ekipa se številčno ni bistveno spremenila. Tudi oni so Moderna galerija in Muzej sodobnih umetnosti, ne samo direktorica. Nekaj imen vprašanih v »anketi« že dalj časa ni bilo v obtoku. So jih zavoljo »uravnoteženosti« potegnili na plano? Uravnoteženost, to lekcijo smo menda že vzeli, gre praviloma na račun strokovnosti in vsebine. Ob profesionalno opravljenem novinarskem pristopu z dodanimi anketami in komentarji, naj bodo kakršnikoli že, ne bi imela težav. Kontekst bi bil neprimerno bolj jasen.
Najlažje, najhitreje je napisati mnenje ali naročiti »ankete«. Kopanje po arhivih, poročilih, številkah, statistikah, tega rudarskega dela novinarjev v kulturi (skorajda) ni. Preprosto kopi-pejstanje sistemov političnega diskurza in duha časa v deželici brez vsebinskih razprav je rezultiralo v virusno širitev na vsa področja. Kulturo in umetnost so potisnili med strice iz ozadja, kvantanje, tendenciozna pisanja, mamljive naslove, naše in vaše. Sveta preproščina, cepljena z aroganco anketarjev v imenu vse(ne)vednosti. Če ni novinarske, naj bo, lepo prosim, vsaj minimalna google radovednost. Morda so občasni bralci, ki ne zahajajo v »njeni« inštituciji, dobili občutek, da gospa kandidira na volitvah. V rumenem novinarstvu, kjer dejstva, vsebina, kontekst ne igrajo nobene vloge, je podoba pomembna. Manj ko je vsebine, večja je fotka. Največja od Zdenke Badovinac. Dvakrat. V črni in beli obleki. Prozorna antikampanja. V čigavem imenu, za koga?
