A ne glede na vse je fenomen, ki ga ne gre sovražiti ali zasmehovati. Pogosto bi celo storili prav, ko bi ga vzeli resno in v njegovih robatih, dražečih in mestoma naivnih potezah vendarle prepoznali smiselnost in dobronamernost. Po državnozborskih volitvah, ko nam je, na primer, »sestavljal« veliko koalicijo, je na facebooku zapisal, da so stranke, ki se nagibajo na levo, dobile 44 glasov, enako kot stranke, ki se nagibajo na desno, razdelitev na pol pa je »redko koristna, še posebej ne v času politične ali gospodarske krize«. In še: »Prava umetnost politike je sposobnost seči preko svojega volilnega telesa in lastne udobnosti ter združiti bogat nabor pogledov in glasov.«
Realnost nam kaže, da bi njegovim opozorilom (o preseganju parcialnih interesov, ne o kakšni JJ koaliciji) veljalo vsaj pozorno prisluhniti, kajti večina slovenskih politikov ne seže za ped čez rob svoje udobnosti in svojih interesov. Poiitik, ki je na zadnjih volitvah dobil največ glasov, je na primer, kot vse kaže, zdaj pripravljen razsuti vlado in lastno stranko – da bi le obveljala njegova. In kdo bi lahko zadržal hehet ob Mussomelijevi jedrnati in natančni oceni Boruta Pahorja, za katerega je javno dejal, da morda »ni najbolj pameten ali najbolj izobražen politik, ima pa dober občutek za ljudi«. Seveda pa bi večina upravičeno dostavila: kaj za vraga se spravlja nad naše politike. Saj ne nastopa(mo) v resničnostnem šovu, da bi lahko svoje nasvete in ocene neženirano delil na levo in desno. Saj nismo kakšna banana republika…
Za Mussomelija je diplomacija pač »iskren odnos z ljudmi«, paternalizem pa diplomacija brez resnice. Kajti, kot je dejal pred dnevi v Odmevih, pokroviteljsko bi bilo priti v tako čudovito državo in govoriti o tem, kako lepe gore imamo in kako vljudne ljudi. To bi bilo »površno, obrabljeno in nespoštljivo«.
Glede na povedano bi torej vseeno lahko rekli, da Slovenijo zapušča osebno zavzet, pogumen diplomat, ki se nad zmotami in napakami države gostiteljice ni zgražal v varnem udobju diplomatskih soban in tajnih depeš, ampak jih je lepo naložene na pladenj in vgravirane v spominsko tablo – ono na desni – ponudil vsem na ogled in v mesarsko (samo)klanje. Celo na škodo odnosa do svoje države, ki se po njegovi zaslugi med ljudmi skoraj zagotovo ni izboljšal. Nasprotno. Po anketi U.S. Global Leadership Project namreč le šest držav na svetu Ameriko sovraži bolj od nas…
Musomelli je ena sama provokacija, a – če si priznamo ali ne – je tudi svojevrstna slaba vest. Obiskal je več romskih naselij kot marsikateri slovenski zagovornik človekovih pravic – na dvorišču njegovega veleposlaništva ne stoji po naključju kip, postavljen Romom v čast. Podprl je več človekoljubnih projektov, kot mu je bilo treba, obiskal nešteto ustanov in se s svojo provokativno iskrivostjo izpostavil živemu dialogu s stotinami, morda tisoči ljudi. Njegove kritike, zlasti glede odnosa Slovencev do polpreteklih ideološko-političnih sporov, pa so brez dvoma vsaj razmisleka vredne. Če se ne moremo sami s sabo, bi se zato pred odhodom lahko spravili vsaj z (ne)bodigatrebo Josephom A. Mussomelijem.
V zadnji odmevni veleposlanikovi gesti – postavitvi spominske table vsem slovenskim žrtvam totalitarizmov na ozemlju veleposlaništva – je namreč zares huda le ena napaka: da je nismo bili sposobni po toliko letih razprav postaviti sami. Da kot narod ne premoremo toliko civilizirane moči, da bi razumeli, kaj je kazen in kaj zunajsodna justifikacija, da bi dostojno pokopali pobite med drugo svetovno vojno in po njej ter da bi znali živeti s tragičnimi zablodami časa, pa četudi jih ne bomo nikoli do konca doumeli.
Seveda pa si tudi Joseph A. Mussomeli ne sme delati utvar. Slovenci se bomo glede polpretekle zgodovine zmerjali in prepirali, dokler bo komurkoli v tej deželi to koristilo. In o tem bodo odločali slovenski politiki in politično opredeljeni zgodovinarji, ne pa kakšen tuji diplomat. Ljudstvo pa jim bo zvesto asistiralo. Misel, da je treba čast izkazati vsem, ki so trpeli pod totalitarizmi, četudi so nekateri trpeli tudi zaradi svoje zmote, je preveč drzna, da bi jo lahko vzeli za svojo. Recimo do bližajoče se 25. obletnice prve spravne slovesnosti daljnega leta 1990…
