Meni je bilo vprašanje všeč predvsem zato, ker je v svoji naivnosti zanemarilo lokalpatriotsko logiko, ki v naših krajih praviloma zasenči ekonomsko in po kateri NKMaribor ne bi igral v Stožicah, tudi če bi imele sto tisoč praznih sedežev. A čeprav ni možnosti, da bi se Ljudski vrt za tri tekme preselil v Stožice, obstaja nemajhna možnost, da se bodo Stožice za tri dni preselile v Ljudski vrt.
Dejstvo je, da Ljubljančani po petnajstih letih Mariborčanom spet zavidamo ta njihov Maribor in te njihove vijolice, ki po novem cvetijo tudi konec poletja. Sicer smo se ves ta čas, vsaj tisti bolj vljudni med nami, pretvarjali, da smo jim fovš tudi zaradi zlate lisice, najstarejše trte na svetu in tiste hamburgerdžinice na Taboru ter da smo zares užaljeni, ker so na koncu oni dobili EPK in leto dni bivanja Mitje Čandra v njihovem mestu, a od torka zvečer končno obstaja tudi resen razlog, zaradi katerega bi si človek res želel obiskati edino samooklicano metropolo na svetu.
Vsaj za tiste tri torkove ali sredine večere, ko bomo mi v Ljubljani gledali Gostilna išče šefa in bodo oni v Mariboru gledali Oscarja, Fabregasa, Dieaga Costo in Hazarda.
Ker, jebiga, priznajmo si, i tata bi, sine, Ligu prvaka. Na deset tisoče Ljubljančanov bi umiralo za to, da bi si lahko v živo ogledalo Olimpijo, kako v Ljubljani igra proti Barceloni ali Arsenalu. Če je šlo šestnajst tisoč ljudi sredi avgusta gledat Chealsea (tisti s Torresom, ja), kako se ogreva za Ligo prvakov, vam je najbrž jasno, koliko bi jih gledalo v Ligi prvakov (brez Torresa). In ni vrag, da se ne bo tisoče tukajšnjih nogometnih navdušencev podalo v lov na po novem prestižna mesta na mariborskih tribunah.
Takšni smo pač Ljubljančani. Ne bi mi petnajst let hodili v Stožice gledat tekme proti Rudarju in ne bi mi spremljali svojega kluba na gostovanjih v Šmartnem ob Paki, vse v upanju, da mu nekoč morda uspe veliki preboj na evropsko nogometno sceno. Ne, mi bi raje doma na toplem gledali čarovnije Messija, Ronalda in Ibrahimovića in čakali, da jih Zlatko Zahović pripelje v našo neposredno bližino. Potem pa, hop, naravnost na sedež poleg Branka Horjaka, dve vrsti za Tonetom Partljičem.
Ja, zdaj ko se je Maribor po zgodovinskem uspehu svojih nogometašev spet znašel na zemljevidu Slovenije, zvestim mariborskim navijačem, ki so spodbujali svoje ljubljence, tudi ko je bil njihov nasprotnik nekakšen Zrinjski ali nekakšen Dudelange, preti resna nevarnost, da jim bodo sedeže zasedli ljudje, ki bodo prišli v Maribor pokazat svoje nove hipsterske brke in sveže nenagubana čela.
Mnogi med njimi bodo zašli tja le radovedno pogledat največje nogometne zvezdnike, kakor radovedno pogledajo glasbene zvezdnike zlatega abonmaja v Cankarjevem domu, spet nekateri pa bodo prišli le zato, da bi bili prikazani na televiziji, kako v VIP-loži mahajo s slovensko zastavo.
Tako je to z nami, razvajenci iz prestolnice. Ko nas celo leto moleduješ, naj pridemo na koncerte in gledališke predstave in razstave, se ne odzivamo, ker nam je Maribor predaleč, zdaj pa se bomo naenkrat spomnili mesta, mimo katerega smo se nekoč vozili v Gradec v Ikeo, in drug za drugim bomo ugotavljali, da se nam je mesto ob Dravi nekam čudno približalo, da sploh ni tako daleč, kot je nekoč bilo, in da je do njega po novem speljana povsem solidna avtocesta. Maribor je v bistvu za vogalom, se bomo prepričevali. Na Štajersko na fuzbal? Zakva pa ne! Laško? Tut lahko.
Jok, brate! Odpade!
Mariborčani imajo na srečo bogate izkušnje z izločanjem njim neljubih navijačev. Spomnite se samo, kako so pred kakšnim mesecem uspešno preprečili, da bi si tekmo z Zrinjskim ogledalo preveč Bosancev, in so za vsak slučaj prepovedali nakup karte še nekemu nesrečnemu Francozu. Zato ne dvomim, da bodo iznašli način, kako se lotiti navala nevšečnih Ljubljančanov, pa četudi bi morali v ta namen vstop na stadion prepovedati tudi Celjanom in Koprčanom.
A tako bi bilo v resnici edino prav in imeli bi vso mojo podporo. Niso Mariborčani pozaprli vseh svojih tovarn in se dolga leta pustili zabavati Francu Kanglerju, niso načrtovali dvorane za karling in se za eno črno in eno zeleno grdobijo odrekli dveh najlepših nepozidanih delov dravskega brega, niso oni gledali televizijskih oddaj Stojana Auerja in se celo leto igrali epekaja, niso spektakularno zavozili svojega lepega mesta, da bi na koncu, ko jim je naposled nekaj ratalo, prišli žabarji in v tem uživali namesto njih.
Ne, liga prvakov je nagrada Mariborčanom za to, da so preživeli vse svoje nesrečne zgodbe, in zaslužijo si vso zavist, ki jo preostanek Slovenije premore.
