Zasuti smo s pretresljivimi videoposnetki in fotografijami arabskih otrok – ki jih izraelski vojaki grobo trpajo v vojaške in policijske kombije, vlečejo za lase in brutalno pretepajo, tlačijo v tisto velikansko taborišče, ograjeno z gigantskih betonskim zidom, in tam sistematično pobijajo z ostrostrelskimi puškami in granatami – pospremljenimi z besedami sočutja, žalosti in besa, kot jih na tej strani sveta še ni bilo. Sočutja in žalosti za nedolžne palestinske otroke in civiliste ter silnega besa za Izrael, ki ob močni podpori zahodnih držav pred našimi očmi izvaja novi holokavst.
V človeku se tako zjutraj, ko po spletu lista po veliki knjigi globalne solidarnosti, prebudi vera v svet, v katerem živi. Čudovit je ta naš svet in čudovit je ta naš čas. Resda Palestinci v ruševinah Gaze nimajo ne vem kaj od te naše ljubezni, skrbi in empatije, a imajo upanje: vedo, da živijo v svetu, ki mu ni vseeno.
Vsaj tako se najbrž zdi z njihove strani v redkih trenutkih, ko imajo v bombardiranih naseljih elektriko, ali pa v begunskih taboriščih v Libanonu in Siriji, ko Palestinci ganjeni do solz spremljajo, kako jim svet ob strani stoji. Kot se je najbrž zdelo vsakemu od tisočev palestinskih beguncev, ki so v preteklih letih potrkali na vrata Evrope in tam nenadoma naleteli na neki povsem drug svet.
Tako jih lahko danes srečamo v azilnih centrih po Evropi, »umazane Arabce«, kajti »vsi so oni isti«, ograjene z bodečo žico in – kot vsi azilanti, temnopolti, poševnooki in sploh drugačni, nič posebnega torej – soočene s strahom, prezirom in sovraštvom. Koliko je to drugače od bodeče žice, prezira in sovraštva, od katerega so Palestinci pobegnili? Najbrž je: sprejemnih centrov za azilante v Evropi še ne granatirajo.
Evropa in svet imata Palestince veliko raje v Gazi, v kleti porušene hiše, v okrvavljeni majici ali, še bolje, z razmesarjeno glavo, v kadru, ki ga bosta postala, šerala in tvitala, pri tem pa besno vpila »Zaustavite genocid v Gazi«, »Rešite Palestince« in »Smrt Izraelu«. Kar je seveda veliko lažje kot zares pomagati. Pa tudi manj stane.
Ves ta silen izbruh empatije in solidarnosti s Palestinci se tako izkaže za modno muho elektronske dobe za pomlad-poletje 2014, socialna omrežja pa za idealno, poceni orodje za pomiritev vesti. Vse, kar potrebujete, je pametni telefon in petnajst minut prostega časa, en like za joške Kim Kardashian, en like za prijateljev selfie s poletnih počitnic, en like za nekakšno antisemitsko domislico s Hitlerjem, kljukastim križem in Davidovo zvezdo ali videoklip s pretepenim mladim Palestincem.
Pretepenega mladega Palestinca imamo sicer tudi doma, prav tako leži na asfaltu v predmestju, ampak on ni kul: malo preblizu je. Pa tudi malo preveč zahtevajo ti Arabci, muslimani nasploh, oni bi halal-hrano, narodne noše in džamije z minareti. V katerih najbrž načrtujejo ugrabitve letal in urijo mlade fante, da se z eksplozivom zaletavajo v naše zgradbe.
Zato niste mogli opaziti primerov empatije in solidarnosti z drugimi muslimani, ki jih preganjajo in pobijajo Tam Doli. Umirajo muslimani v Iraku, pa v Pakistanu in Afganistanu, sistematično jih pobijajo v Afriki, v Maliju ugrabljajo, posiljujejo in ubijajo muslimanske deklice, ampak to je drugo, tam se pobijajo med seboj, šiiti in suniti, Al Kaida, ISIS, vsi so oni isti.
Niti niste opazili primerov empatije in solidarnosti z drugimi narodi, ki jih v tem trenutku Tam Nekje preganjajo in pobijajo. Otroke in civiliste pobijajo tudi v Somaliji, Nigeriji, Južnem Sudanu ali pa Srednjeafriški republiki, toda ti otroci in civilisti niso isto kot Palestinci.
Niso namreč tako lepa priložnost za sprostitev predolgo potlačenega salonskega zahodnega antisemitizma in pravičniški krik do neba: »Ko gledam slike iz Gaze, mi postane žal, da ni Hitler končal, kar je začel!« Ob nekaj sto všečkih za komentar. Pri čemer je, v vsej svojih različicah, ta eden najpogostejših za izražanje empatije in solidarnosti zahoda s Palestinci.
Od tod, vidite, tolikšna empatija in solidarnost s Palestinci. Niso pomembni Palestinci, niso pomembne žrtve. Pomemben je agresor.
Nepojmljivi, brezumni in neusmiljeni izraelski napadi na Palestince v Gazi so tako sijajna priložnost za antisemitske revčke. Kdo jih bo obtožil neonacizma, ker imajo Jude za enake tistemu psihopatu, ki z njimi »ni končal, kar je začel«? Ali ni to prečudovito? Lahko rečete, da tudi Judje izvajajo holokavst in da je imel Hitler prav, lahko ste hkrati antifašist in antisemit, vse to v toplem zavetju svoje sobe, dovolj daleč že od palestinskih azilantov v predmestju, kaj šele od Gaze. Lahko pa, kot pred dnevi v Franciji, tudi razbijete ali zažgete judovsko trgovino v boju proti tistemu istemu nacizmu, ki je pred osemdesetimi leti razbijal in zažigal judovske trgovine.
Palestinski otroci so tako le nepomemben drobiž za zgodovinsko izmenjavo vlog, topovska hrana tako za zahodne antisemite kot izraelsko vojsko, podobno kot v vsej zgodbi nekako pozabljeni Hamas. V tej zapleteni izmenjavi vlog bodo Judje na koncu postali novi nacisti, nacisti novi antifašisti, Palestinci pa novi Judje, evropska predmestja bodo postala nov pas Gaze, Evropa pa – novi Izrael.
Samo mrtvi palestinski otroci ne bodo nikoli postali nič.