Ni zvenel ravno kot prepričljiv reformator Evropske unije. Če je še pred dnevi z avtoriteto predsednika komisije, ki je v parlamentu za svojo ekipo dobil relativno prepričljivo večino poslanskih glasov, udaril po mizi in ostro okrcal zaradi dodatnih plačil v evropski proračun obotavljajočega se britanskega premierja Davida Camerona, je sedaj deloval kakor v kot potisnjen predsednik. Njegova avtoriteta je izpuhtela z objavo tajnih davčnih dogovorov Luksemburga z multinacionalnimi podjetji. Junckerjeva kneževina je bila in je multinacionalkam poštni nabiralnik za izmikanje plačila davkov v državah, kjer so ustvarjale dobičke. Koliko milijard evrov se je steklo v državni proračun kneževine znotraj zakonskih okvirjev, ki so nastali prav v času Junckerjevega vodenja države, ni možno oceniti. Luksemburg je v tej tipični evropski neoliberalistični zgodbi bogatel zaradi odsotnosti vseevropske davčne politike, pohlepa multinacionalk po maksimiranju dobičkov in pripravljenosti politikov kneževine na okoriščevalsko sprego s kapitalom.
Luksemburg je skupaj z Nizozemsko, Veliko Britanijo, Malto in Ciprom, kjer so se z ugodnimi davčnimi režimi lotevali polnjenja lastnih proračunov na račun drugih držav, pokazatelj obstoječih gospodarskih nacionalizmov v Uniji še pred izbruhom gospodarske krize. Hkrati so stare države članice s širitveno politiko od bodočih članic zahtevale harmonizacijo zakonodaj, ki so podjetjem etabliranega jedra Unije služile kot odskočna deska pri njihovem ekspanzionizmu v novo gospodarsko periferijo Evrope. Projekt evropskega povezovanja je ob visoko opevanih ciljih vzpostavljanja trajnega miru na stari celini v prvi vrsti bil in je pripojitev novih trgov z jasnimi pravili igre za gospodarsko rast držav stare Evrope.
Početje Luksemburga pravno gledano ni sporno. Je pa zaradi načel solidarnosti in enakopravnosti članic Evropske unije moralno sprevrženo. Še posebej zato, ker se gre za eno od ustanovnih članic evropskega povezovanja, za katero velja, da naj bi bila prima inter pares – prva med enakimi, svetel zgled ostalim. »Nihče mi še ni prepričljivo pojasnil, zakaj bi bil Luksemburg davčna oaza,« se je še pred objavo izsledkov mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev ICIJ Juncker sprenevedal o finančnih akrobacijah njegove države, ki so veljale za javno tajno in so bile opisane v številnih ekonomskih učbenikih. Nič kaj drugače ni bilo ta teden v evropskem parlamentu, kjer je sicer z diplomatsko retoriko že dopuščal možnost različnih interpretacij o moralnosti davčnega dumpinga.
Dosje Lux-leaks je najslabša možna popotnica za Junckerja, hkrati pa prava poslastica za evropskeptični del evropskih poslancev tipa Marine Le-Pen, ki želijo Evropsko unijo spodkopati od znotraj. Načel je namreč verodostojnost predsednika komisije in globoko zarezal v njegova prizadevanja, da se kot veliki reformator Unije zapiše ob bok Jacquesu Delorsu. Čeprav obstajajo resne možnosti, da bo zaradi razkritij Lux-leaks naslednjih pet let politični invalid (lame duck), o odstopu ne razmišlja. K odstopu so ga ta teden pozvali nekateri vplivni evropski mediji ter poslanci evrokritične skrajne levice v evropskem parlamentu, ki so že začeli zbirati podpise za nezaupnico komisiji. Možnosti, da bi jih zbrali dovolj, so sicer minimalne, a če bi s predlogom uspeli, bi Junckerjeva komisija po Santerjevi končala kot druga ekipa izvršne oblasti v zgodovini EU, ki se je morala predčasno posloviti.
Kot se je namreč izkazalo ob razpravi v evropskem parlamentu, tudi tamkajšnja bruseljska elita domnevno najbolj demokratičnega dela evropskega institucionalnega ustroja svoji vrani ni pripravljena izkljuvati oči. Poslanci velike koalicije so zgolj pozivali k čimprejšnji harmonizaciji davčne politike in definiranju pojma davčna oaza. Ponovno je prevladala pragmatičnost. Potreba bo stabilni evropski komisiji v času poskusa javnofinančne konsolidacije je bila pomembnejša od izpuhtelih milijard. Kot brezkompromisni politik je Juncker kritiko Luksemburga izkoristil za protiudarec in poncij-pilatovsko v stilu »teflonskega Tonyja« predlagal uredbo o avtomatski izmenjavi informacij o nacionalnih davčnih sistemih med državami članicami. S poznim odzivom na afero Lux-leaks pa pokazal predvsem, kako normalno in samoumevno je postalo tovrstno ropanje evropskih in drugih davkoplačevalcev v njegovi državi. Kljub preiskavi evropske komisije proti Luksemburgu Juncker očitno ne bo ob vodilni položaj. Zavedati pa se mora, da bo evropska komisija poslej od držav članic težje zahtevala pripravljenost na kri in znoj ob zategovanju pasov pri javnofinančnih konsolidacijah.