Izvzemši Janšo, Bavčarja, Rupla, Mencingerja v 27-članskem vladnem kabinetu ni bilo nobenega javnosti znanega imena. Kar pa samo po sebi še ne pomeni, da so bile v njej povsem nekompetentne osebe. Vlado so sestavile tedaj nove stranke, ki so se pred prvimi demokratičnimi volitvami aprila 1990 povezale v koalicijo Demos, vanjo pa je mandatar – tudi on širši javnosti neznan – povabil še nekaj ljudi, ki so sicer bili člani Zveze komunistov Slovenije, a ne tudi izpostavljeni ali v preteklosti kompromitirani funkcionarji te stranke (ki je bila na volitvah sicer premagana in ni bila članica vladne koalicije). Vključitev Lojzeta Janka, Franca Godeše in Jožice Puhar, pa tudi Aleša Čerina, generalnega sekretarja Peterletove vlade, je Demos utemeljeval s tem, da gre za resorne strokovnjake, istočasno pa je njihov angažma uporabil kot dokaz lastne odprtosti in politične širine. A če bi Demos prvič nastopil na volitvah julija letos in bi na enak način sestavil vlado, bi mediji verjetno ugotavljali, da neznana ministrska imena in sodelovanje članov opozicijskih strank v vladi pričajo o kadrovski stiski, v kateri se je znašel mandatar vlade. In če bi uredništvo nekega medija leta 1990 slovenske novinarje zaprosilo, naj ocenijo strokovno in politično kompetenco vsakega posameznega kandidata za člana vlade, tako kot je to storilo naše uredništvo v prejšnjem Objektivu, bi bili rezultati takega anketiranja zelo verjetno močno podobni našim: le prej omenjena četverica bi morda prejela skupno povprečno oceno, ki bi bila enaka ali višja od 6, mandatar Lojze Peterle pa bi se na lestvici znašel nekje tam, kot se je na naši lestvici znašel dr. Miro Cerar (četrto mesto). Pa vendar je prav ta neznana Peterletova vlada operativno izpeljala najzahtevnejši projekt – osamosvojitev Slovenije. Resnici na ljubo, tako slabo pripravljenega, da so še par mesecev pred junijsko osamosvojitvijo v tedanji Slovenski demokratični zvezi razmišljali, da bi Peterleta zamenjali.
Dvanajsti po vrsti in prvi slovenski vladi je tako skupno, da sta nastali iz »nič«, iz včeraj ustanovljenih in zato neprofiliranih strank brez kadrovskega zaledja, pa tudi to, da sta na politično prizorišče stopili s precejšnjim nezaupanjem do tistih, ki so tam že bili. Nezaupanje je med Cerarjevimi celo večje kot je bilo med Peterletovimi, saj si je dr. Miro Cerar kadrovski bazen vlade močno zaprl z obljubami o »neobremenjeni politiki«, »novi politiki« oziroma z napovedmi, da bodo v politiko pripeljali »neobremenjene ljudi z veliko strokovnega znanja«. Ker ne on in ne SMC doslej nista dorekla, kako razumeta pojem neobremenjenosti, še več, vtis je bil, da med njunimi stališči o neobremenjenosti in SDS-ovimi o lustraciji ni nobene očitne kvalitativne razlike, se je dr. Cerar med kadrovanjem vlade znašel v situaciji, ko so bili prisiljeni ministrske kandidate izbirati najprej po kriteriju »moralnopolitične neoporečnosti« in šele potem po vseh ostalih merilih, kandidati pa niso mogli stati v vrsti. Neizbežen rezultat takšnega pristopa so seveda v glavnem neznana imena in s tem povezane nizke ocene o kompetentnosti novih ministrov – česar ni, tudi ugledni Cerar ne more narediti. Enaka zgodba se zdaj ponavlja na lokalnih volitvah: z v lokalnih okoljih neznanimi kandidati in zgolj s sklicevanjem na ime šefa stranke jih SMC ne more dobiti.
Mandatarju je treba priznati, da je vlado sestavil relativno hitro, brez večjih pretresov in običajne glasne medijske spremljave – v tem slednjem, v vzdržnosti z uradnimi in neuradnimi izjavami, je verjetno že mogoče zaznati njegov prihodnji politični slog. Ki bo vključeval tudi prilagajanje stališč vox populi – to se je dobro videlo po tem, ko se je Peter Gašperšič predstavil kot kandidat za ministra slabih novic (neposredno pred lokalnimi volitvami!). Po drugi strani pa je treba Cerarjevo dvomesečno delovanje skleniti z ugotovitvijo, da se je čez poletje moralno čistunstvo poročilo s politično neizkušenostjo, iz te zveze pa se je rodila hroma vlada. Torej vlada, katere ambicije zagotoviti rast in razvoj, bodo na milost in nemilost prepuščene lobističnim interesom upokojenske stranke. To pa zgolj zato, ker sta SMC in mandatar novonastalo ZaAB prepoznala kot nevredno zaupanja, saj je stranka prejšnje premierke, povedano v Janševem jeziku, »kontinuiteta prejšnjega režima« – za razliko od zaupanja deležnih DeSUS in SD, ki sta sodelovali še v kakšnih drugih problematičnih poslih in vladah, kot je bila zadnja Alenke Bratušek. Čistunstvo je v politiki le zatočišče in nadomestek za smelo odločanje o tem, kaj je dobro in kaj slabo.
S takšno politiko čistih rok je mogoče zgrmeti v prepad ravno tako zanesljivo kot z že videno politiko umazanih rok, če so čiste roke utemeljene zgolj na aksiomih in politični naivnosti. Ko pa politični nasprotniki ugotovijo, da se ob tako nedefinirani »neobremenjenosti« najbolj splača študiranje kadrovskih »fajlov«, je konec še bliže. Toda, ker je ta vlada tako zelo nova (v Cerarjevem delu), je bolj kot katera od njenih desetih predhodnic upravičena do stotih dni prizanesljivosti. Upati je, da se bo v tem času kaj naučila, kaj spremenila in popravila. Če ne bo, bodo volitve, in na njih ne bo več prostora za prav nobene »neobremenjene«.
