Izkazalo se je, da so bolniki z luskavico skušali nazorno pokazati, kako jim je med nami: 64 odstotkov ljudi se jih ne upa dotakniti, čeprav ne gre za nalezljivo bolezen, so povzeli, več kot polovica pa se ob pogledu na to kožno bolezen zgraža. »Nihče ne želi biti v naši koži,« so opozarjali. Podobno so bolniki z artritisom pred časom naokrog pošiljali pripomočke, brez katerih mnogi ne morejo odpreti steklenice.
Telesna bolečina ima dve komponenti, kažejo raziskave, poleg senzorne tudi čustveno. Gre za mehanizme, kakršni se vklopijo tudi ob občutkih zapostavljenosti, čustveni del pa neprijetno izkušnjo le še krepi. Za bolnike niso problem le gole fizične težave ali pa nerazumno dolge čakalne dobe, zaradi katerih pomoči ne dobijo dovolj hitro, ampak tudi vsakdanje pomanjkanje empatije.
Če naravne ujme prebudijo solidarnost, se na bolezen pogosto odzivamo ignorantsko – v vseh pomenih besede. V zadnjih mesecih so strokovnjaki razpredali o revščini, vraževerju in drugih lokalnih posebnostih, zaradi katerih bo ebolo v Afriki težko obvladati. V Sloveniji so medtem medijske prispevke polnile teorije »odpadniške« zdravnice Sladjane Velkov, da lahko skoraj vse bolezni pozdravimo z živo hrano, svežim zrakom, soncem in pozitivnim razmišljanjem.
Guruji lepe misli zdrave zazibljejo v prepričanje, da so si dobro počutje nekako že zaslužili in zato lahko delijo nasvete. Pa četudi nimajo pojma. Bolniki z rakom pripovedujejo o napol dobronamernih in napol obtožujočih namigih, da je ključ do zdravja zgolj v človekovi naravnanosti.
Nulti pacient, kot so mednarodne inštitucije v preciznem uradniškem jeziku označile domnevno prvega okuženega v tokratnem izbruhu ebole, je bil dveletni Emile. Njegov oče, ki je britanskim novinarjem pripovedoval o dečkovem nenavadnem navdušenju nad radijskimi sprejemniki, je zatem izgubil še hčerko in ženo. Preživelih članov širše družine in sosedov, ki so ostali brez mnogih svojcev, pa ni prizadela le smrt bližnjih. Okoličani nočejo več kupovati pridelkov z njiv blizu ničte točke, zdravih otrok, ki so jim starši umrli zaradi ebole, pa zaradi strahu pred okužbo nihče noče vzeti k sebi.
Tudi pri slovenskih policistih in zdravstvenih delavcih so se ob izčrpanem Nigerijcu, ki so ga našli skritega v tovornjaku, očitno prebudile primarne reakcije. Policisti so pripovedovali o tem, da zdravniki sprva niso hoteli priti k bolniku, in da so jim svetovali, naj mu kar sami dajo lekadol, za zaščito pa da zadostujejo rokavice. Zdravstvo je policistom kasneje poočitalo prenagljeno, panično opletanje s sumom na ebolo, za katerega ni bilo nikakršne osnove. Ne glede na to, kdo ima bolj prav, ni nihče zanikal, da je čakanje na zdravniško pomoč trajalo kar tri ure.
Ko je grožnja blizu, je odziv še bolj brezglav, kažejo izkušnje Španije. Sprva so tveganje ob zdravljenju obolelega misijonarja vzeli premalo resno, kar je privedlo do okužbe medicinske sestre. Njeni kolegi so opozorili na pomanjkljivo zaščitno opremo in protokole, nekateri pa so v strahu odklanjali zdravljenje bolnikov z ebolo. Strah pred boleznijo je bil tudi izgovor za brezsramno zavračanje svojcev zaposlenih v bolnišnici, kjer so zdravili okužena bolnika. Njihove otroke na primer so nehali vabiti na rojstnodnevne zabave.
Nihaj od podcenjevanja nevarnosti do pretiranega odziva je očiten tudi v ZDA. Po okužbi dveh medicinskih sester so se odločali za striktne prisilne karantene, ki so po oceni mnogih v tamkajšnjem zdravstvu pretiran ukrep. Medicinska sestra Kaci Hickox, ki so jo za več tednov izolirali, zdaj toži tamkajšnje oblasti. Kot pravi, so z njo, potem ko se je vrnila iz zahodne Afrike (tam je pomagala žrtvam ebole), »ravnali kot s kriminalcem«.
Tudi stavka liberijskih zdravstvenih delavcev je rezultat dvoličnih pričakovanj do poklicnih skupin, ki delajo v zelo zahtevnih okoliščinah in pri tem včasih tvegajo tudi življenje. V državi, kjer je pri pomoči bolnikom z ebolo zbolelo in umrlo okoli sto zdravstvenih delavcev, so stavkajoči zahtevali boljše plačilo in boljšo zaščitno opremo. Mnogi so se vendarle odločili, da ima pomoč bolnikom prednost, in niso stavkali. Legitimni sta obe odločitvi, besedičenje o Hipokratovi prisegi in drugih etičnih zavezah pa je ob otipljivem tveganju hitro ceneno.
V Sloveniji so bili po koroškem preizkusu pripravljenosti na ebolo, ki je izzval konflikt med policisti in zaposlenimi v zdravstvenem domu, oboji deležni ciničnega norčevanja. Opozorila o neprimernem odnosu oblasti do »terena« so v obeh resorjih hitro obveljala za sindikalistično izsiljevanje.
Iz oddaljenih pisarn se zdi vse zelo lahko. A tudi pri bolj vsakdanjih dilemah, kot je sum na ebolo, je mogoče dobro delo pričakovati le ob primerni opremi, znosni obremenitvi in jasnih pravilih. Če policiste, zdravnike in medicinske sestre sistem, v katerem delajo, spravlja v globok obup, se paničnim odločitvam ali izogibanju odgovornosti ne bi smeli preveč čuditi. Če so ebolo izkoristili za izboljševanje razmer, ki lahko vplivajo na obravnavo katerega koli bolnika, so se odločili prav.
