Težek film z enosmerno potjo v propad. Kompleksno slika človeške, karakterne labirinte, vsesplošno brezciljnost in razkroj. Vse je v barvah, pa vendar deluje malček izpito, obšlesano, kakor da bi barvam – namenoma seveda – jemal njihovo polnokrvnost. Da se ujame s temo. Vangelis Mourikis, ki igra Stratosa in je bil gost Liffa, pravi, da je prefinjeno sporočilo filma v tem, da od peke kruha ne moreš spodobno živeti. Na pogovoru po filmu je med drugim povedal, da je skorajda celotno prizorišče filma nekdanje olimpijsko naselje. Tja so grške oblasti preselile revne prebivalce. Na rob mesta, sveta, kjer ni niti ene trgovine, lokala, ničesar, kar bi vsaj približno dišalo po življenju. Film in kriza se torej dogajata na istem prizorišču.
Film me je pretresel, ven sem šla potrta. Morda se mi je na trenutke zdelo, da v enosmerni poti v maloro pretirava »pa saj ne more biti res, še ta štala se je zgodila«. Toda vse v filmu stoji, prepričljiv, verjeten je. Dialogi so življenjski, v odtujenem svetu se skrivajo iskre človeškega, celo na žur grejo. Pod površino vseskozi vre. Tako kot v hrvaškem (malo tudi slovenskem) filmu Kosec. Pod površino plapola kri, šklepeta strah. Na površju pa nenehen suspenz, mojstrska in hkrati minimalistična igra. Predvsem pa režija. Vseskozi se dogaja ponoči, kar pa, paradoksalno, barve tu izpostavlja. Neverjetno, kako zelena gozdna barva intenzivira nočno dogajanje. Glavni junak je bil nekoč v zaporu, domnevno zaradi posilstva. Ko sredi noči pomaga ženski, ki jo je prazen tank na samotni cesti pustil na cedilu, se med njima ustvari napeta, pa vendar topla človeška zgodba. Z na videz malo dogajanja. Srhljivost, predvsem psihološko, ohranja, drži do konca. Četudi je odlično glavno junakinjo, igra jo Mirjana Karanović, ob njem, potem ko od drugih izve zgodbo svojega rešitelja, vseskozi strah. Pri Koscu so združili socialno stisko s povojno travmo in jo vtkali v tukaj in sedaj. Toda skoraj nič ni na to temo izgovorjenega v filmu. Odličen primer vodila »manj je več«.
Namenoma omenjam filma, ki bi ju na prvi pogled težko uvrstili v isto kategorijo, nista ustrojena na mojo svetonazorsko ali karakterno kožo. Sta pa mojstrovini in skupna jima je (večna) temna stran človeka, prenesena v sodobni, načet in bankrotiran svet. Kar me je vodilo do razmišljanja, listanja po malček zaprašenih filmskih gradivih na znane teme: film in kriza. Prvo ljubezen, oder, sem torej začasno prevarala s filmom, kar je posledica krize po Liffu. Zasul me je s količino filmov in, hvala bogu, začasno odtegnil od (tudi medijske) realnosti in bolj neposredno prisotne gledališke živosti. Hja, toda samo zato, da sem lahko varno, v temi gledala odlično zrežirane filme o svetu, ki sem mu v realnem za kratek čas ušla.
Nekoč, v času prve velike krize, so veliki filmski studii pospešeno vlagali gore denarja v vesele, optimistične, pojoče filme. Romantika, spektakli o herojih so obubožano ljudstvo vsaj za hip iztrgali iz objema varčevalne realnosti. Ustvarjali so nove mite, novo vero, nova zavajanja. Resda ji tudi danes blažilno dodajajo vampirske žanre, romantične prigode in butaste komedije. Pa vendar se mi zdi, da tudi film krizi vse težje uhaja. Slovenski filmi na temo krize pa ... zaenkrat kričijo, režejo bolj z besedami kot s podobami, jo občasno humorno barvajo v vaškem okolju, v mestu pa mečejo kocke v parlament. Morda je pa problem v meni in lažje gledam tuje, kompleksnejše filme, ki jim kriza služi kot povod za zgodbe s širšim planom, drugačnim objektivom, kot pa slovensko (tudi filmsko) neposrednost in surovost?
* Bolje ne bo nikoli
