Da ne dolgovezim. Še dobro, da nisem več novinarka. Potem moj problem ne bi bil samo, kam naj grem, kako naj se organiziram, temveč kako naj ulovim detajle za tekste. Prav nič jim ne zavidam. Opravljajo pa zelo pomembno delo. Ko jih kličem in nagovarjam, naj pridejo, prepričujem urednike, da je projekt pomemben, da odpira nebroj zgodb, da redko vidimo več kot tri plesalce v sodobnoplesni predstavi na odru ... večkrat slišim isto. Nimamo denarja, ni prostora. Zato jih včasih povabim, naj pridejo pred premiero. Na vajo, na neformalni pogovor z ustvarjalci. Zakaj ne bi o predstavi naredili intervjuja pred predstavo ali nekaj tednov prej reportaže? Zgodbe so tiste, ki so pomembne, morda bolj kot kritiški zapisi. Večkrat slišim, da ni smiselno pisati o predstavi, dogodku, ki ima samo nekaj ponovitev. Kar lahko celo razumem.
To bi pravzaprav morala biti dilema kreatorjev kulturne politike. Drži, da je kulturna politika s širokim spektrom želja, toda brez fokusa, prioritet, zgolj z birokratsko obsedenostjo po kopičenju, bohtenju produkcije, z zahtevo, da za vse manj denarja proizvajamo vse več, povzročila vsesplošno kopičenje. Toda česa? Učinka? Razsvetljenja? Ugodja? Smeti? Sledijo jim prenekatere medijske hiše, ki s kratkimi informacijami, piarovskim kopipejstom zgolj in spet – kopičijo. Zakaj torej na eni strani zahtevati (pre)obilno produkcijo, po drugi strani pa nimamo prostora, kjer bi medijsko primerno vsem tem projektom (še bolje z natančno uredniško roko) namenili pozornost? Ker je treba vse po malem pokriti, se vse bolj oddaljuje selekcija, ločevanje bolj zanimivih od manj zanimivih. Ni pogovorov o procesih, ne vemo, kako kaj nastaja, spregledamo teme, ki jih umetniki odpirajo. Kolikor se le da, so vsi deležni podobne količine pozornosti. Ker če te ni v medijih, potem ne obstajaš. Toda dejstvo je, da so prebivalci teve šovov bolj zanimivi kot recimo umetniki. Da tokrat politikov sploh ne omenjam. Razmerje med mediji in politiki je patološko.
Konkurenčni dnevnik je pred leti izdajal prilogo o kulturi, v kateri so poleg koledarja dogodkov objavljali tudi intervjuje, reportaže, različne zapise o ustvarjalcih, mislecih... Priloga je bila seveda plačljiva. Ni prišla v paketu, tako kot priloga o ženskah, vrtovih, domovih in moških. Morali smo jo kupovati. Seveda projekt ni trajal dolgo. Logično. Toda snovalci priloge so, med drugim, iskali rešitve za preživetje in premlevali o tem, da če bi denar, ki jih kulturne inštitucije, organizacije vlagajo v oglaševanje, vsaj deloma namenili kulturni prilogi, bi ta veliko lažje shajala. Kadar delam na promociji festivalov, si vedno želim, da bi ustvarili spletno stran (še bolje bi bilo, če bi lahko najeli ljudi, ki bi to počeli namesto nas), kjer bi lahko objavljali kritike, intervjuje (pisane in/ali posnete), debate na teme, ki jih ponujajo predstave, skratka uporabili vse medijske žanre na enem mestu. Ne gre za to, da bi se hvalisali in tolkli po prsih, kako dobri s(m)o. Toda občutek imam, da si umetniki, soustvarjalci in vsi podporniki želimo razprav, pogovorov, dilem in analiz. Delali so leto, več mesecev na projektu, ki švigne mimo prostorov umetnosti, publike in medijev zelo hitro. Morda so se lotili teme, ki se je kot družba sramujemo in bi jo radi izbrisali? Pišočih je dovolj, sposobnih tudi. Ko sem idejo o spletnem in/ali teve mediju omenila enemu od umetnikov, je zavzdihnil, da bo sedaj poleg ustvarjanja, produciranja moral še to početi. Se strinjam, to ni njihovo delo. Pa vendar mi ne gre iz glave. Če imamo teve kanal, ki prenaša seje iz državnega zbora, specializirane športne kanale, tuje kuharske programe, zakaj ne tudi slovenski art teve ali vsaj portal, ki bi presegal kopičenje kratkih informacij? Da nam ne bi bilo več treba prebrati nevemkoliko časopisov, portalov, da si sestavimo sliko nekega projekta, umetnika.