Iz Biska, tako kot iz drugih vasi v Zagori, se je šlo samo v dve smeri: ali v Nemčijo ali pa med duhovnike in redovnike. Ko je tako znani biški duhovnik monsignor Drago Šimundža nedavno v župnijski cerkvi sv. Mateja obhajal petdeset let duhovniškega poklica, se je zlate maše udeležilo kar šestnajst nun in sedem duhovnikov iz Biska.
V času, ko je don Drago začenjal svoje duhovniško življenje, se je eden od njegovih sorodnikov s trebuhom za kruhom odpravil iz Biska v beli svet. Za razliko od drugih Biščanov Jure Šimundža ni prišel do Nemčije: obtičal je v Sloveniji, v Mariboru. Tam je dobil sina Anteja, talentiranega nogometaša, ki je v osemdesetih igral v mladih vrstah Železničarja, po vojni 1991 pa začel kariero v NK Maribor.
Ante se je rodil v Mariboru, toda njegovi geni so vendarle dalmatinski, iz očetovega Biska: kljub vsemu se je dobro izteklo, da ni šel med duhovnike, ampak med gastarbajterje, in po nekaj kratkih epizodah na Japonskem, v Švici in na Švedskem se je leta 1999 vrnil v rojstno mesto, kjer je dočakal zlate dni svoje biografije: z Mariborom si je priboril prvo uvrstitev v ligo prvakov v zgodovini slovenskega nogometa, potem pa v prvem kolu v gosteh proti Dinamu iz Kijeva dosegel prvi gol za prvo zmago Maribora v ligi prvakov.
V tej zlati generaciji »vijoličastih« Ante ni bil edini Dalmatinec: najboljši igralec je bil nekdanji igralec splitskega Hajduka Stipe Balajić, legendarna »devetnajstica«, edini upokojeni dres v vsej zgodovini Maribora. Tudi on ni bil daleč doma, rojen v Sinju, samo dvajset kilometrov od Šimundžijevega Biska. Trener tega sijajnega moštva je bil Bojan Prašnikar, njegov pomočnik pa Matjaž Kek, še ena klubska legenda, ki je igralsko kariero končal leto pred tem.
Ko je nazadnje tudi Ante Šimundža v Mariboru končal igralsko kariero in kot pomočnik Darka Milaniča začel trenersko, je bil Matjaž Kek že izkušen in cenjen strokovnjak, ki bo s tisto legendarno zmago nad Rusijo in zgodovinskim Dedičevim golom v mariborskem Ljudskem vrtu popeljal Slovenijo na svetovno prvenstvo leta 2010. Šimundža se je učil obrti v Mariboru in čakal priložnost, ki jo bo dobil leta 2011 s prevzemom Mure, ki je bila tik pred izpadom iz slovenskega prvenstva, in jo do konca sezone skoraj pripeljal v evropsko ligo.
Lani sta dve mariborski legendi začeli svoj življenjski projekt: Ante Šimundža, Hrvat in Dalmatinec, po rodu iz Biska, je končno prevzel klop svojega Maribora, Matjaž Kek, rojeni Mariborčan, pa sedel na klop hrvaškega prvoligaša Rijeke.
Prva sezona z Matjažem Kekom kot trenerjem Rijeke je bila najboljša v vseh njenih skoraj devetdesetih letih zgodovine: klub je osvojil svoj peti pokal, prvenstvo pa končal na drugem mestu, kar v hrvaškem nogometu, kjer je privilegirani Dinamo osvojil zadnjih dvesto prvenstev, velja toliko kot naslov prvaka. Najboljše stvari z Rijeko pa je Kek naredil v Evropi, s senzacionalno izločitvijo nemškega Stuttgarta in uvrstitvijo v evropsko ligo, kjer si je v težki skupini z Lyonom, Real Betisom in Vitorio de Guimaraes pogumno priboril štiri remije.
Še bolje je svojo trenersko kariero v Mariboru začel Ante Šimundža: klub je osvojil svoj dvanajsti naslov prvaka, v predtekmovanju za ligo Evrope pa z zgodovinsko zmago nad angleškim premierligašem Wigan Athleticom postal prvi slovenski klub, ki je pričakal pomlad v Evropi. Tam, v šestnajstini finala, je bila za en sam gol boljša Sevilla, ki je čez dva meseca in pol z zmago nad Benfico tudi osvojila ligo Evrope.
To sezono sta oba trenerja nadaljevala, pri čemer sta lani ostala: Matjaž Kek je z Rijeko dosegel neverjetnih petnajst zaporednih zmag in nanizal zmage za uvrstitev v ligo Evrope, po dve nad madžarskim Ferencvarosom, islandskim Vikingurom in moldavskim Sheriffom. Ante Šimundža pa je z Mariborom začel pisati novo veliko zgodbo, se tretjič v zgodovini v play-offu prebil skozi kvalifikacije za ligo prvakov in z zdaj že legendarnim golom Marcosa Magna Moralesa Tavaresa pred šestdeset tisoč ljudmi na Celtic Parku v Glasgowu Maribor drugič vpisal v ligo prvakov.
Zgodba o Anteju in Matjažu je zgodba o najboljših med nami. V vsaki drugi zgodbi – vsaki torej, ki ne bi bila o najboljših med nami – bi bilo dejstvo, da je trener Maribora Hrvat iz malega Biska pri Splitu, trener Rijeke pa čistokrvni Slovenec, Štajerec iz Maribora, povsem nepomembno, v olikani družbi celo neprimerno, da se izreče na glas.
Pa vendar smo – tu in zdaj – potrebovali Hrvata na klopi najboljše generacije v zgodovini Maribora in Slovenca na klopi najboljše generacije v zgodovini Rijeke. Potrebovali kot dokaz banalne, a nam tako nerazumljive resnice, da včasih ne moremo vsega sami in da potrebujemo drug drugega: ne, ker ne bi premogli dovolj pameti, ampak kot del neke veliko večje, prekrasne igre z nedoumljivimi zakonitostmi, od katerih nima nobena prav nič s poreklom in nacionalnostjo.
Kdo ve, kaj bi Matjaž Kek napravil z Mariborom in Ante Šimundža z Rijeko. Morda bi bila še boljša, morda ne, tega ne vemo. Tisto, kar vemo, je, da sta tam, kjer sta – Hrvat v Sloveniji in Slovenec na Hrvaškem – najboljša med nami.