Najprej je posumil, da parlament dela za njegovim hrbtom, a mu je predsednik državnega zbora Milan Brglez zagotovil, da tudi on to prvič sliši in da je verjetno posredi kakšen nesporazum. Besno je nato poklical predsednika vlade Mira Cerarja, a je ta prisegel, da nima pojma, kdo je to podpisal: tudi njemu je hrvaški premier Zoran Milanović pravkar sporočil, da je, kot kaže, tudi Hrvaška v vojni. Poklical je še kolega Iva Josipovića, hrvaški predsednik pa mu je odvrnil, da je že slišal: maloprej mu je žena povedala, da je bilo na televiziji, da sta Hrvaška in Slovenija napovedali vojno islamskim teroristom.
Kot da bi šlo za nakup avtomobila – kot da bi kak vladni uslužbenec novinarje obvestil o prirejenem razpisu za nakup luksuznega audija 6 – in zdaj samo še čakamo, da slovenska in hrvaška vlada ustanovita posebno preiskovalno komisijo, ki naj odkrije, kateri državni uradnik je na svojo roko, mimo zakonsko določenih postopkov, zlorabil pooblastila in v imenu naših slavnih republik napovedal vojno kalifatu Ibrahima Abu Bakra Al Bagdadija v Iraku in Siriji.
Ali ni, priznajte, svetovna vojna čudovita stvar? Za vsako drugo globalno tekmo se jajcamo v mukotrpnih kvalifikacijah – za nedavno svetovno prvenstvo v nogometu, na primer, je morala Slovenija dve leti igrati proti Švicarjem, Norvežanom, Islandcem, Albancem in Ciprčanom, za uvrstitev na svetovno košarkarsko prvenstvo se je morala tepsti s Španci, Italijani, Francozi, Hrvati in Srbi, za prihajajoče svetovno prvenstvo v rokometu pa s Švico in Ukrajino, in potem še v play-offu z Madžarsko – medtem ko smo se na svetovno prvenstvo v mrtvih in ranjenih uvrstili direktno, brez kvalifikacij. Še več, o tem nismo imeli pojma. Organizatorji so v soboto preprosto po TV prebrali, da igrata Slovenija in Hrvaška v prvem krogu svetovne vojne proti Islamski državi v Siriji.
Ne bo zgodilo, jebiga, da bi Fifa neko soboto po TV objavila, da gresta Hrvaška in Slovenija mimo kvalifikacij naravnost na svetovno nogometno prvenstvo v Rusiji 2018. Ko pa gre za vojno, ni mučenja v kvalifikacijah, ni žrebanj, ni skupin in gostovanj v daljnih deželah: ni se nam treba vojskovati v skupini s Švico, Španijo in San Marinom, potem pa še v play-offu napovedati vojne Srbiji, da bi se letos jeseni uvrstili v Sirijo in Irak.
Hrvati in Slovenci torej niso vedeli, da so kot zvesti ameriški zavezniki od sobote uradno v vojni, in tako se zdaj upravičeno sprašujejo, ali se jim je to zgodilo prvič. Kdo ve, s kom vse so se že vojskovali, pa o tem niso nič vedeli. Boste videli, na koncu bodo še zgroženi odkrili, da so se vojskovali v drugi svetovni vojni. Nekega dne bodo prišli otroci iz šole in povedali, da sta Slovenija in Hrvaška na strani zahodnih zaveznic premagali Hitlerjevo Nemčijo.
Vse to se je že dogajalo – ne bi bilo prvič, da države napovedo vojno druga drugi, državljani pa za to izvedo šele, ko jim na hišo pade poltonska bomba – ni pa še bilo zabeleženo, da bi kaka država vstopila v vojno, pa da tega ne bi vedela ne predsednik ne premier. Ne spoznam se najbolj na mednarodno pravo, popravite me, če se motim, ampak zame je ta stvar, temeljna pravica torej, da se odloči, ali je v vojni ali ni, ena od temeljnih človekovih pravic suverene države. Država, ki na novinarski konferenci predstavnika ameriške vlade izve, da je napovedala vojno nekakšni azijski paradržavi tri tisoč kilometrov stran, pa je, jebiga, vse drugo, samo ne svobodna, neodvisna in suverena država.
Odkar sta Slovenija in Hrvaška postali, kako se že reče, svobodni, neodvisni in suvereni državi, smo ostali brez svobode odločanja še o prav vsakem vprašanju naše suverenosti – rišejo nam meje, pišejo zakone, razprodajajo naše bogastvo, predpisujejo obrestne mere, nastavljajo upravne odbore, določajo izvozne kvote, da bi nam na koncu vzeli še to poslednjo svobodo: drobno, simbolično, ceremonialno pravico, da kot neodvisna in suverena država vsaj sami slovesno napovedujemo vojne.
V State Departmentu se jim ni zdelo potrebno niti, da bi našima predsednikoma sporočili, da sta od sobote v vojni. Če nič drugega zato, da bi Ivo Josipović in Borut Pahor oblekla najboljšo obleko, prekinila televizijski program in v skrbno režiranem kadru, z državno zastavo za hrbtom in z resnim glasom naciji sporočila, da je naša mala, toda pogumna republika od nocoj v vojni s krvoželjnimi glavoseki iz Islamske države, a da naj mirno spimo, ker bodo naši neustrašni mladeniči, Bog jih blagoslovi, tej teroristični kači strli glavo.
Da bi se vsaj na daleč zdelo, da smo sami, prostovoljno in suvereno, pristopili h koaliciji držav svobodnega sveta. Svobodni svet bi navsezadnje moral biti vsaj toliko svoboden. Kakšna je sicer razlika med Slovenci ali Hrvati, talci svobodnega sveta, in Sirci ali Iračani, talci ponorelih džihadistov iz Bagdadijevega samooklicanega kalifata?
Skratka – ne spoznam se, kot pravim, na mednarodno pravo, in popravite me, če se motim – Hrvati in Slovenci se bodo, proti svoji svobodni volji in za tuje interese, vojskovali za to, da se narodom Sirije in Iraka nikoli več ne bo treba vojskovati proti svoji volji in za tuje interese.
In za to je zares vredno umreti. Pa čeprav proti svoji volji.
