Moral bi biti kakšen zakon proti temu, kar se nam je zgodilo letošnjega julija. Demokracija je sistem spoštovanja pravil. Ne sme se kršiti vseh hkrati. To nosi nesrečo in zavira razvoj.
Sveto pravilo urejene demokracije je, da se poleti prekinejo sovražnosti. Ko je bila Slovenija še mlada demokracija, je to vedela. Tudi v časih napovedovanja vojne Hrvaški zaradi Piranskega zaliva se je v začetku maja že slišalo spravljive glasove. Vojske na meji, grožnje z gasilskimi avtomobili in pretepi na Dragonji so bili dovoljeni od konca septembra do konca maja. Potem pa premirje in do oktobra, kot da se ni nič zgodilo. Tako v demokracijah.
Absolutistične monarhije so sprožile svetovno vojno julija. Sadam Husein je izpeljal invazijo na Kuvajt avgusta. Bin Laden je napadel New York v začetku septembra, ko so bili ljudje še na počitnicah. Izrael in Hamas se obstreljujeta julija. Civilizirane nacije pa dajo ljudem čez poletje mir.
Pogovori, ki so dovoljeni v poletnem času, so urejeni.
»Kam greste na morje?«
V odgovoru ne sme biti nobene nepredvidljivosti.
»Mi gremo vsako leto v Premanturo v isti kamp. Vsi se poznamo in nam je super. Kaj pa vi?«
»Mi gremo pa vsako leto drugam.«
Kritično se sme govoriti o vremenu, ampak ne preveč.
»Deset dni je sijalo sedem sonc, samo zadnji dan je malo deževalo,« je intelektualno najbolj naporen stavek, ki ga lahko od nas pričakujejo. Na dolgo se spodobi razpravljati o Metaldays v Tolminu in kaj si misliti o tem, da so si Poljaki 31. julija v Kostarzynu omislili Woodstock, kjer pričakujejo 700.000 poslušalcev. Prerekanje je dovoljeno o tem, ali veljajo samo ribe, ki so spečene na gradelah in pod peko, ali pa je treba ves ta dalmatinski dogmatizem poslati v božjo mater in skuhati bouillabaisse.
Če mi je dovoljeno uporabiti fašistično terminologijo, je začetek letošnjega poletja preostanek prejšnjega režima. Vse je bilo pomešano brez spoštovanja do ničesar. Vse smo dobili v glavo hkrati. Ker sta si dva politika omislila tekmovanje v samoljubju, nas je doletela vladna kriza v trenutku, ko so imeli previdni ljudje že vplačan apartma na Tenerifah in kupljene karte. Predsednik države je zapravil še zadnje mrvice spoštovanja in je razpisal volitve za julij. Uničene počitnice. Vem za vsaj enega na novo izvoljenega poslanca, ki je v eksistenčni krizi, ker je pred glasovanjem pri agenciji vplačal aranžma in zdaj ne ve, ali mu bodo vrnili. Ampak ni kaj. Še pred Marijinim vnebovzetjem mora konstituirati državni zbor.
Med počitnicami je tako, da vsaka malenkost zmoti in zamrači cel dan. To je bil šele začetek. Hkrati je bilo svetovno prvenstvo v nogometu. Med prvenstvom se politično govori samo takrat, ko se sesuva Brazilijo, ker njeni igralci niso več proletarci iz favel, ampak sinčki iz srednjega razreda, ki ne iščejo več rešitve, ampak samo še igrajo za denar. »Neoliberalizem je uničil tudi južnoameriški nogomet,« je poleti politična tema na skrajnem robu sprejemljivosti. Nespodobno pa je biti potisnjen v položaj, ko se je treba spraševati, kdo je zdaj ta Cerar in ali je res tako pobožen, ali se je krščanskim demokratom zmešalo, ker v predvolilnem programu zanikajo evangelije, in ali se zdaj že spet sme glasovati za rdečo zvezdo in se na glas veseliti.
Že to je čez vse mere. Ampak potem se rimskokatoliška cerkev spomni, da so škofi tudi največji strokovnjaki za trgovino z orožjem in pravosodje in podprejo politični kriminal. Pred sodišči prižigajo sveče, ker je nekdanji vodja opozicije v arestu, pred zaporom pa imajo mitinge. Julija? Oprostite, ulično politiko protestov se organizira decembra in januarja, ko se na prostem ne dogaja nič drugega.
Volitve so potem na dan, ko je finale nogometnega prvenstva. Milijarda ljudi se ukvarja samo s tem, ali so za Nemce ali za Argentince. Množica Slovencev gleda v velik papir s slikcami in se odloča, kateri politični fantaziji dati svoj glas. Na rezultate potem čakajo med podaljški tekme, ki je do zadnje minute na 0:0. Kje na svetu še imajo volilci prižgano televizijo na nogomet, radio pa na italijanski program Radia Koper, ki spremlja volitve? To z urejeno demokracijo nima nobene zveze, to je diletantski kaos.
Jasno, da potem na volitvah dominirajo stranke, ki tri tedne pred volitvami sploh niso obstajale. To je sicer v skladu s slovensko politično tradicijo, ki deluje tako kot mobilna telefonija. Ko se naveliča enega sistema, ker slabo dela, ga vrže proč in kupi drugega.
»A ti še vedno glasuješ za te tipe?« je bilo najbolj pogosto vprašanje tega tedna. »Ma kaj živiš v 20. stoletju?«
Edino drobno zadoščenje, ki je bilo te dni dano kristjanu, je bil občutek, da imajo na desni morda malo bolj uničene počitnice kot na levi.
Zdaj je treba s tem nehati. Velja samo še vprašanje, kam gre kdo na dopust.
Ljudje, ki so bili izvoljeni, so si sami krivi, če imajo pokvarjeno poletje. Ampak, spodobilo bi se, da do septembra ne dajejo izjav za javnost. Američani so vpleteni v štiri ali pet vojn, v ekonomska pogajanja z Evropo in invazijo migrantov. V predstavniškem domu in senatu cel avgust ni nikogar. Vsi so na dopustu. Medtem ko so v Sloveniji politiki grizli nohte, sta bila Angela Merkel in Vladimir Putin skupaj na tribuni v Riu de Janeiru.
Do sredine septembra naj parlamentarci v intimi svojih kabinetov in zaporniških celic razmišljajo o tem, kako ponovno ločiti cerkev od države, stranke od cerkve, ustavno sodišče od politične blaznosti, parlament od zapora, šport od politike, politiko od počitnic in volitve od svetovnih prvenstev. Do takrat pa prekinitev ognja. Dajte mir!
