Niti štirideset let po tem, ko so Avstrijsko državno pogodbo deponirali v Moskvi, so se tri podpisnice sporazuma razletele na koščke. Na vzhodu so se države razmnožile kot amebe: iz Češkoslovaške sta nastali dve, iz Jugoslavije, vsaj za zdaj, sedem, iz Sovjetske zveze pa celo petnajst novih držav.

Iz spodobne diplomatske državne pogodbe s sedmimi podpisi je tako nastala pravcata peticija. Pa to ne bi bil ne vem kakšen problem, če ne bi sporazum opredeljeval tudi nekaterih pravic njegovih podpisnic, kot je zaščita narodnostnih manjšin v Avstriji, kar je bilo iz ADP preneseno naravnost v avstrijsko ustavo. In tako se zdaj na sporazum sklicujejo Čehi, Hrvati in Slovenci.

Avstrija pa vljudno zavrača vse, ki se sklicujejo na pogodbo, in jim pojasnjuje, da je sporazum podpisala s Sovjetsko zvezo, Češkoslovaško in Jugoslavijo, torej z zmagovalkami druge svetovne vojne iz leta 1945, ne pa s Češko, Hrvaško in Slovenijo, ki takrat sploh niso obstajale. To je te dni pojasnil tudi ugledni avstrijski strokovnjak za mednarodno pravo Gerhard Hafner, ki je ob 55. obletnici podpisa pogodbe na povabilo Slovenskega društva za mednarodne odnose obiskal Ljubljano.

Pustimo zdaj ob strani licemerje gospoda Gerharda in njegove slavne domovine, ki sprejemata Rusijo kot pravno naslednico Sovjetske zveze, Češko in Slovenijo pa hladnokrvno zavračata kot naslednici Češkoslovaške in Jugoslavije. Argument, ki Ruski federaciji priznava nasledstvo ZSSR, Ukrajini na primer pa ne, praktično in v dejanjih potrjuje stalinistično nadvlado velikega ruskega medveda še globoko v enaindvajsetem stoletju, kajti če niti Češka niti Slovaška nista naslednici Češkoslovaške, Rusija pa je naslednica ZSSR, to pomeni, da je Moskva tudi danes, dvajset let po razpadu komunističnega imperija - pa čeprav samo na papirju Avstrijske državne pogodbe - še vedno patron nesrečnih Čehov in Slovakov.

Kar se Jugoslavije tiče, je stvar - kot vedno z Jugoslavijo - malce bolj zapletena, saj Titova SFRJ ni bila pod patronatom ZSSR. Kdo je potemtakem naslednica Jugoslavije, če ni Moskva? Tega ne povesta niti gospod Gerhard niti Avstrija, vesta pa, da to ni Slovenija.

Pustimo zdaj ob strani, kot sem rekel, avstrijsko licemerje. Bolj zanimiva je druga plat te zgodbe: kdo je namreč v resnici pravni naslednik Socialistične federativne republike Jugoslavije?

Slovenija se deklarira za naslednico Jugoslavije, ker 7. člen Avstrijske državne pogodbe podrobno ureja pravice slovenske narodnostne manjšine na avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Seveda je neumno, da se je na pravice slovenske manjšine lahko sklicevala Jugoslavija, ne more pa se Slovenija, a to je, kot pravijo, mednarodno pravo. Moralnega prava pa pravna znanost na žalost ne opredeljuje. Toda prav to moralno pravo, ki Slovenijo uvršča med podpisnice sporazuma o pravicah avstrijskih Slovencev, odpira tudi številna druga vprašanja. Sreča s tem pravom je, da se z njim lahko ukvarjajo tudi laiki, saj za moralno pravo ni fakultete, in se tako laično odpira tudi vprašanje: ali je moralno pravo lahko selektivno? Ali, krajše: je Slovenija lahko pravna naslednica Jugoslavije samo takrat, kadar ji to ustreza?

Slovenija se tako na svoje pravno nasledstvo komunistične Jugoslavije sklicuje, kadar hoče imeti dvojezične napise ob cestah v južni Avstriji in izhod na odprto morje, češ da je vse to imela, ko je bila še del države, ki je bila sopodpisnica Avstrijske državne pogodbe in je imela širok dostop do mednarodnih voda. Smola z Jugoslavijo je le, da je bila malo več od države, ki je koroškim Slovencem jamčila dvojezična imena mest, primorskim Slovencem pa svobodno plovbo po Jadranu. Prav te Jugoslavije se je Slovenija z veliko zgodovinsko gesto leta 1991 odrekla.

V podobni pravno-politični, hm, dvoličnosti se sem ter tja znajde tudi slovenska najljubša soseda Hrvaška, ki že dvajset let samo besedo Jugoslavija uporablja kot psovko, a ji ta psovka pride še kako prav, kadar potrebuje argument za kakršnekoli pravice, nasledene z razpadom te države. Hrvaška tako kot Slovenija čas meri od leta 1991. Celo statistiko tekem med Hajdukom in Dinamom sledi, šele odkar obstaja hrvaška nogometna liga, kot da se Hajduk in Dinamo pred letom 1991 ne bi nikoli srečala, popeni pa vsakič, ko Srbija nacionalizira vse zgodovinske športne uspehe hrvaških športnikov. In tako kot bi Srbija, ki se je razglasila za pravno naslednico vseh Jugoslavij dvajsetega stoletja, najraje videla, da nekako ne bi bila naslednica države, ki je poslala tanke na Hrvaško in v Bosno.

Nekdanje jugoslovanske republike se obnašajo kot oholi dediči umrle stare tete, malce prismuknjene ženščine, ki je nihče v družini ni maral, zdaj pa se tepejo za njene papirje, dragocene delnice, ki so jih našli pod starimi lesenimi stopnicami.

Preden se Hrvaška in Slovenija potegujeta za pravice, ki sta jih nasledili po rajnki Jugoslaviji, bi morali najprej priznati, da vojna, v kateri sta izbojevali svojo neodvisnost, ni bila veličastna osvobodilna, ampak navadna državljanska vojna, Srbija pa, ki zase iz nasledstva zahteva iste pravice, bi morala priznati, da je v tej vojni sodelovala - in da je v njej sodelovala kot agresor.

Vem, zveni zapleteno in protislovno, a to je mednarodno moralno pravo: prav bi bilo, jebiga, da se usedemo za mizo in podpišemo Jugoslovansko državno pogodbo.