Velja denimo, da vlado vodi politični novinec. Kdo? Pravnik, ki domala vso svojo strokovno kariero dela v parlamentu. Simpatičen nesporazum in sijajne nelogičnosti se s tem šele začnejo. Predsednik vlade rad govori o pravni državi, morali, medsebojnem spoštovanju in človekovem dostojanstvu. In pozabi povedati, da je leta 2004 sodeloval pri pisanju ustavnega zakona, ki ga je predlagala SDS, da bi z njim zaobšli sodbo ustavnega sodišča o popravi krivic izbrisanim. Zanje je počez govoril, da so mnogi med njimi tudi špekulirali, se nepotrebno obnašali agresivno in govorili slabo slovenščino. Ampak ljudje se lahko spreminjajo...
In spremembe tudi so. A manj v zadnjih letih kot v zadnjega pol leta. Hitre in radikalne. Verjetno se praskajo po glavi vsi, ki so resno vzeli besede o nacionalnih prioritetah in da je »slovenska država dolžna proaktivno uveljavljati, varovati, podpirati in razvijati lastne interese ter interese vseh naših ljudi tako doma kot po svetu«. Premier je na svoj prvi uradni obisk tradicionalno odšel v Berlin. Priložnost se je zdela primerna za vsebinski začetek obljubljene nove politike. Ob dobro poznanih kršitvah pravic napotenih delavcev s strani slovenskih podjetij, na katere že leta opozarjajo pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije in zaradi katerih se za glavo držijo tudi njihovi nemški sogovorniki, se je zdelo samoumevno, da bo premier spregovoril tudi o tem. In kot pravnik zagotovil, da se zakonski okviri med državama uredijo tako, da se prepreči izkoriščanje delavcev. A novice iz Berlina so bile stare. Fotografije pa kot iz preteklih stoletij. Ravno prav se je klecnilo in spustilo pogled ob obljubi, da se bo s privatizacijskimi postopki razprodaje javnega premoženja v Sloveniji nadaljevalo. Vrstni red prioritet je (p)ostal jasen. Tudi tolikokrat poudarjeno zagotovilo, da se bo strateško infrastrukturo ohranilo v državni lasti, je, ko je minevala jesen, vse bolj bledelo. Privatizacija telekomunikacijskega omrežja se nadaljuje, vse več dokumentov, ki se pojavljajo v medijih, pa kaže na nadaljnje namere privatizacije avtocest, železnic, pošte in celo vodnogospodarskih podjetij.
Obljube, da si bo nova vlada »prizadevala za sodelovanje in usklajevanje in ne bo sledila razdiralnim načinom političnega delovanja«, se ni razdrlo, ampak samorazstrelilo. Učna lekcija o neusmiljeni moči pasivne agresivnosti je zdržala le na bruseljskih tleh ob (ne)imenovanju slovenske komisarke. Na domačih se je poskus podobne taktike končal s poparjenim umikom vlade v kot; pa naj je šlo za pogajanja s sindikati javnega sektorja, za poskus uvedbe davka na sladke pijače ali zadnja motoviljenja glede okoljskih standardov. Podobno učinkovito so propadle obljube o nekompromitiranih kandidatih in imenovanjih po nestrankarskem ključu; od gospodarskih ministrov do direktorja Slovenske obveščevalno-varnostne agencije.
Za najbolj devastantno pa se je izkazala situacija, ko se koalicijske stranke strinjajo, da je treba narediti, kar je predlagal del opozicije. Ob pobudi Združene levice, da parlamentarni odbor za zunanjo politiko prizna Palestino kot neodvisno državo, se je najprej povesil nos novo-staremu ministru za zunanje zadeve. Navada je, da priznanje nove države parlamentu predlagata ministrstvo in vlada. »Zavzemati se moramo za čim širše institucionalno soglasje,« je ponovil minister vsaj trikrat. Strašna je bila tudi bojazen, da ne bi v odločanje znotraj EU vnesli anarhičnosti. In ko so tudi socialni demokrati poudarili, da podpirajo priznanje Palestine, so vsi, razen opozicijskih ZaAB in ZL, predlog, da se prizna palestinsko državo, zavrnili. Kot tolažilno nagrado je največja parlamentarna stranka ponudila tri, na koncu potrjene, sklepe. A glede njih je celo predsednik največje (desne) opozicijske stranke ugotovil, da je bil prvotni predlog smiselnejši. Prinašal je jasno odločitev, ne le prestopanje na mestu. A to je nova »suverena zunanja politika«.
Ob vsem tem je predsednik vlade ugotovil, da je govor o reformah treba zamenjati z govorico o izboljšavah. Zakaj? Ker ljudje napačno povezujejo reforme z negativnimi rečmi. A ljudje razumejo vse prav. Živijo resnična življenja, soočeni z realnimi, ne teoretičnimi posledicami političnih (ne)dejanj.
Morda lahko pomaga, da prihaja čas izpolnjevanja želja. Časa je dovolj: v ponedeljek lahko vlada ob obravnavanju proračuna za leto 2015 sprejme jasno prepoved volunterskih pripravništev v vseh javnih institucijah. Nazaj lahko poveča sredstva za aktivne politike zaposlovanja. Na Portugalskem se je ta teden pristojni minister pohvalil, da bodo za zmanjševanje brezposelnosti v prihodnjem letu namenili milijardo evrov. Slovenskih 47 milijonov znaša proporcionalno, glede na petkrat manjše število prebivalcev, vsaj štirikrat manj, četudi stopnja brezposelnosti v Sloveniji ni občutno nižja. In v ponedeljek bo tudi pravi čas, da vlada potrdi in preda parlamentu sklep o priznanju Palestine. Konsenz o tem je sedaj dosežen tudi v evropskem parlamentu. Če se državni zbor podviza, se lahko še pred silvestrovim pri ZN vloži slovensko priznanje, tik za švedskim. Ob novem letu lahko štirinajstletno deklico, ki trenutno sama životari v Etiopiji, končno pripeljemo k njeni edini živeči sorodnici, starejši sestri v Sloveniji. V letu 2015 pa posthumno podelimo odlikovanje Republike Slovenije Aleksandru Todoroviću za njegov boj za pravice izbrisanih.
To bi bile resnične odločitve. Novosti.
