Za ljubljanske lokale je – kot za vse nas – značilno, da radi izumljajo lastno zgodovino in tradicijo, ki zato ni ne mediteranska, ne balkanska, ne alpska in ne avstro-ogrska, temveč je še najbolj podobna zgodovini popustov v Bauhausu. Prevladujoče vzdušje v večini tukajšnjih kafičev je tako v prvi vrsti ravnodušnost do gostovega počutja, preveč izpopolnjena, da bi bila naključna, saj se razteza od okrušenih reklamnih kozarcev prek plastičnih pepelnikov do prežvečenih Žurnalov pod njimi.
Po eni strani se prav v takšnem jebivetrskem vzdušju najlepše zrcali globoko zakoreninjeno nespoštovanje zaslužka željnih posameznikov, v tem primeru lastnikov lokalov, do ljudi, ki jim ta zaslužek omogočajo, po drugi pa se v njem skriva še neki drug, veliko večji problem naše družbe. Njena kratkovidnost namreč.
Slovenija nikoli ni ne znala ne želela videti daleč v prihodnost in njen pogled se je največkrat ustavil že pri prvem na lizing kupljenem KIA enoprostorcu, ki v teh krajih loči uspešne od neuspešnih podjetnikov. Zato ni nič čudnega, da se pri ljubljanskih gostilničarjih človeku pogosto zazdi, da je gostinstvo le njihova začasna dejavnost, nekakšna priprava za resnejše tajkunske posle.
Zato se vam bo v Ljubljani tudi redkokdaj pripetilo, da vam kavo v lokalu postreže lastnik sam, saj je kelnarjenje tukaj študentsko delo. V postsocialistični družbi je človek s študentsko napotnico vreden več od tistega z diplomo, saj je za zaposlovalca finančno veliko ugodnejši. V kapitalizmu, kakor ga je v prvih dvajsetih letih razumela kratkovidna podjetniška pamet, pa je bilo to pri zaposlovanju seveda edini veljavni kriterij.
Tako se vsak gost ljubljanskega lokala že pri tako preprostem opravilu, kot je naročanje kave, sooči z dvema temeljnima težavama naše družbe. Prva je neprofesionalnost, ali po domače prisrčna zmedenost, ki bo vaš espresso zlahka zamešala z macchiatom, pozabila na večno želeni kozarec vode ter se trikrat vračala na teraso, da bi preverila, kaj ste pravzaprav naročili. Druga je odsotnost samorefleksije, ki na najmanjšo opazko o neusposobljenosti odgovarja z globoko zamero, ker vi v svojih natakarjih niste sposobni prepoznati in primerno ceniti bodočih doktorjev mikrobiologije, prvih violin berlinske filharmonije ali največkrat citiranih filozofov v letu 2036.
Tudi sicer boste v Sloveniji težko našli človeka, ki je prepričan, da njegovo delovno mesto ustreza njegovim sposobnostim, izobrazbi ali družinskemu poreklu, in tako kot je lastnik lokala prepričan, da bi moral ta hip kot direktor mednarodne korporacije ukazovati izsekavanje amazonskega tropskega gozda, natakar verjame, da je prav on tista neodkrita zvezda nadzornega sveta Petrola.
Da vam oba skupaj z vsemi svojimi nadnaravnimi sposobnostmi ne zmoreta postreči ene vsaj pogojno užitne kave, pa je izključno vaš problem.
Tako kot je izključno vaš problem, ko morate v predmestju Ljubljane s pogledom na tovarniško halo nemarno postreženo kavo plačati enako ali celo več, kot bi zanjo odšteli v Gorici ali Trstu, v katerem, če ne sedite ravno na Piazza Unita, res težko najdete espresso za 1,30 evra. Pohlepno hlastanje za hitrim zaslužkom je v pičlih nekaj letih pripeljalo do tega, da je ljubljanska kava, ki je še včeraj stala 100 tolarjev, danes vredna najmanj trikrat toliko.
In vi zdaj sedite v lokalu in se sprašujete, kako se je lahko nekdo, ki je pred leti dobesedno čez noč potrojil cene svojih storitev in ki že dvajset let izkorišča poceni delovno silo, ki mu jo podarja država, znašel v takšni krizi, da ga zmore rešiti le še odrekanje javnih uslužbencev, ne da bi se zavedali, da se odgovor skriva prav v kavi, ki jo srkate. V kavi, za katero je bilo prvih dvajset let našega kapitalizma popolnoma vseeno, kdo vam jo in na kakšen način postreže, v kakšnem okolju in po kakšni ceni.
Uspavani v tej skrbno negovani vseenosti so ljubljanski lastniki lokalov (ki so v tej zgodbi seveda le prispodoba) vrsto let zadovoljno životarili ne razmišljajoč pretirano o svoji prihodnosti, vse dokler ni ta nekega dne vendarle potrkala na njihova vrata v obliki svetovne gospodarske krize. A takrat je bilo seveda prepozno za evakuacijske načrte. Kdor se je po sreči razmer nahajal v središču mesta, ga je morda rešila neslutena poplava turistov, drugim je preostalo le upanje, da bo kriza povečala število alkoholikov.
Zgodba o tukajšnji krizi je zato predvsem zgodba o ljudeh, ki se v dvajsetih letih niso bili sposobni naučiti skuhati dobre kave, zdaj pa bi radi državno pomoč v obliki mleka in sladkorja. Ko bomo jutri njihovo sladkano mlečno peno plačevali štiri evre, nam bodo seveda rekli, da ceno določa trg.