Druga možnost je, da razloži, kako je položaj katastrofalen, luknja, v katero so padli, zelo globoka, edini izhod pa je, da kopljejo naprej. Državljani so obupani, politiku pa se zdi, da jih mora spraviti v klinično depresijo z dilemo, ali naj gredo z njim na vejo ali v vodo. Tako je postopal Hosni Mubarak tri dni, preden je pobegnil iz Kaira, in Colin Powell, ko je leta 2003 v Združenih narodih prepričeval Nemce in Francoze, naj gredo z njim v vojno. Tudi pri teh govorih je učinek predvidljiv. »Raje se ustrelim v glavo, kot da grem s tabo umret za domovino.«
Ta teden smo slišali dva lepa primera obojega. Prvi je govoril Barack Obama, ki je svoj drugi mandat začel kot zgleden evropski socialni demokrat. »Pokazali bomo pogum in naša nesoglasja z drugimi narodi razrešili miroljubno.« Če prav razumem, ne bo vojne z Iranom. »Naše poti ni konec, dokler naši istospolno usmerjeni bratje in sestre ne bodo deležni enake zakonske zaščite kot vsi drugi.« Uau. Na tem je padla Pahorjeva vlada. »Odgovorili bomo na izziv globalnega segrevanja, kajti sicer bomo izdali naše otroke in prihodnje generacije.« In potem cel program socialne države. »Vsak državljan si zasluži osnovno mero varnosti in dostojanstva… Ne verjamemo, da je v tej državi svoboda namenjena samo tistim, ki imajo srečo, sreča pa izbrancem… Ne glede na to, kako odgovorno živimo naša življenja, se lahko vsakdo od nas kadarkoli znajde brez službe, v hudi bolezni ali pa mu hišo odnese nevihta.« Iz tega potem izpelje potrebo po socialni varnosti, ki jo mora zagotoviti država. Mirovništvo, ekologija, enakopravnost manjšin in socialna solidarnost v govoru ameriškega predsednika, potem ko je že dobil volitve? Obama je v svojem prvem nastopu v drugem mandatu delal propagando za temeljne vrednote evropske civilizacije.
V Evropi je Obami odgovoril britanski premier David Cameron, ki je mesece napovedoval veliki govor o prihodnosti kontinenta. Od Willyja Brandta naprej Evropa čaka na velikega politika evropskega formata. Dobila je Camerona, ki ugotavlja, da je Evropa v veliki krizi. To ni ravno izvirna ugotovitev. Izvirna pa je rešitev. Evropa se mora prilagoditi Veliki Britaniji ali pa bo Velika Britanija iz nje izstopila. Cameron je zagotovil, da je članstvo v Evropski uniji v interesu njegove države, zato bo po letu 1915 predlagal referendum o izstopu. Idealna Evropa je zgolj prosti trg blaga, ki ne predpisuje pravil niti o skupnem delovnem času, kaj šele o nadzoru bančnega poslovanja. Če gre premierja vzeti resno, mu ustreza Evropa, kamor lahko prosto prodaja britansko blago, London pa ostane svetovna pralnica denarja brez nadzora evropskih finančnih institucij. Cameron je govoril kot radikalni desni pripadnik ameriške republikanske stranke. Mitch McConnell bi ga bil vesel. Reakcije na kontinentu so bile vzpodbudne. Britanskemu konservativizmu je uspelo, da je za hip združil Evropo. Razen Čehom njegov govor ni bil všeč nikomur.
Tudi sicer desničarjem ni šlo ravno najbolje. Angela Merkel je proti vsem pričakovanjem v ponedeljek izgubila regionalne volitve na Spodnjem Saškem proti levi opoziciji. Rekla je, da je »poraz težko čustveno preživeti«. Grki so bili presenečeni, da ima kanclerka tudi čustva. Levici dobro kaže tudi v Italiji, kjer se med Berlusconijevim vstajenjem od mrtvih, Grillovim fašističnim cirkusom in Montijevo kaotično kampanjo Bersanijevi socialni demokrati previdno pomikajo proti zmernemu pragmatizmu.
Po letih mračnjaštva in verske blaznosti je ta teden posvetilo celo v Izraelu. Na parlamentarnih volitvah je prišlo do zanimivega obrata. Vsa pričakovanja so kazala, da bo desničarski premier Bibi Netanjahu premočno zmagal v zavezništvu z desnimi verskimi fundamentalisti. Na prizorišče je prišla tudi nova stranka naseljencev, ki zahteva razveljavitev vseh mirovnih sporazumov in aneksijo Zahodnega brega. To bi moralo zmagati. Namesto tega se je okrepil laični center in stranka Ješ Atid, ki jo vodi nekdanji novinar Jair Lapid. V jedru programa je bilo vprašanje, kam gre denar ljudi, ki delajo in plačujejo davke, ne morejo pa si zagotoviti spodobnega življenja. Prišli so na drugo mesto za Netanjahujem, ki je izgubil četrtino poslancev.
V seštevku je to bil še kar optimističen teden. Na koncu je govoril tudi predsednik slovenske vlade Janez Janša, ki se ukvarja z obratnim vprašanjem kot Jair Lapid. »Od kod je prišel denar?« Na obrazu se mu je videla stiska. Zatekel se je k sporočilu, ki ga je zadnje dva meseca slišal z ulic okoli vladne palače. Dal je razumeti, da so njegovi koalicijski partnerji lopovi. Treba je verjeti njemu in njegovim partnerjem. Vse, kar govorijo drug o drugem, je res.
