Globalna podoba nervoze in panike je ta čas seveda utelešena v Leu Messiju, ki je bil preteklo sredo zaradi lažje poškodbe na povratni tekmi med Barcelono in PSG prisiljen svoje soigralce spodbujati s klopi. Televizijski gledalci smo tako ob razmeroma nezanimivem dogajanju na zelenici vsakih nekaj minut na zaslonu zagledali Messija, ki se je ves čas nervozno presedal in si iz minute v minuto bolj panično grizljal nohte.
Ko so se torej slovenski ekonomisti razpisali o paničnih finančnih trgih, se je kar sama od sebe ponujala prispodoba v obliki tresočega se nogometaša, ki s klopi živčno spremlja tekmo, v kateri si Xavi Bratušek in Uroš Iniesta na sredini igrišča do onemoglosti izmenjujeta svoje neučinkovite kratke podaje, medtem ko v obrambni vrsti za njunima hrbtoma nastaja vse večja luknja in Zlatan Barroso vse bolj nevarno preži na protinapad, pri čemer večina gledalcev upa predvsem na to, da bo tresoči se Lionel »finančni trg« Messi čim prej slekel trenirko in nemočnima Xaviju in Iniesti, pardon, Bratuškovi in Čuferju ponudil prepotrebno pomoč pri izhodu iz njune krize.
A že kmalu se je izkazalo, da naši ekonomisti vseeno niso ljudje, ki bi odraščali ob Pišonji, Žugi in drugih likih iz pesmi Seja Sexona ali ob skečih Top liste nadrealistov, saj se prav nihče izmed njih ni niti za trenutek zavedel, kako hecno v neekonomskih ušesih zvenijo njihovi strokovni (in prav verjetno tudi ekonomsko točni) zapisi o »paniki«. Zdelo se je, da ekonomisti, ki se tako zelo trudijo neekonomistom razložiti zapleteno ekonomsko situacijo, v kateri se nahaja naša država, preprosto nočejo razumeti, kako nelogično le-tem zveni zgodba o mogočnih finančnih trgih, ki trepetajo zaradi neke drobne nebogljene Slovenijice.
Ko namreč govorimo o zgodbah, je treba vedeti, da za povprečnega neekonomista merilo za verjetnost zgodbe v največji meri določajo hollywoodski filmi, kjer seveda obstajajo tudi takšne zgodbe, o kakršnih te dni pišejo naši ekonomisti. Tipična takšna zgodba je recimo tista, v kateri mogočne mračne sile lorda Woldermorda trepetajo pred fantkom po imenu Harry Potter. Takšnim zgodbam z razlogom rečemo pravljice, značilno zanje pa je predvsem to, da obstajajo samo v knjigah in filmih.
Seveda ne želim tukaj polemizirati o tem, ali so zgodbe o paničnih finančnih trgih resnične ali ne, želim le pojasniti, da je ekonomska logika ekonomistov včasih povsem nasprotna neekonomski logiki neekonomistov. Ekonomistom se, recimo, zdi zgodba o tem, da so takoj po intervjuju Alenke Bratušek na CNN obresti na naše obveznice poskočile, povsem logična, meni, neekonomistu, pa povsem nelogična. Pa čeprav vem, da je preverljivo točna.
V tem primeru moja nejevera izvira iz nogometa, kjer strategi prav tako dajejo izjave pred odločilnimi tekmami, tudi za CNN, govorijo v zelo podobni angleščini kot naša predsednica vlade, včasih pa celo v podobno preprostih in brezpomenskih stavkih, saj tudi oni pogosto javnosti zamolčijo podatke o predvidenih taktičnih potezah ali o trenutni usposobljenosti igralskega kadra. Razlika je le v tem, da se njihovi tekmeci za njihove izjave večinoma sploh ne zmenijo.
Resni nogometni klubi namreč informacij o svojih nasprotnikih ne nabirajo v medijih in lahko ste prepričani, da trener Reala Jose Mourinho ne stopi pred tekmo z Barcelono v garderobo svojega moštva in igralce nagovori z besedami: »Sinoči je Tito Vilanova na CNN izjavil, da bo Pedro igral na desnem boku.«
Izjave za medije pravzaprav v nogometnem svetu vplivajo le na eno stvar. Na stavnice. Le igralci športnih stav, ki nimajo tako kot Mourinho svojih profesionalnih oglednikov in svetovalcev, so obsojeni na to, da se o taktiki in pripravljenosti moštva, na katerega želijo staviti svoj denar, informirajo iz medijev. Le za njih je lahko zato intervju trenerja na CNN ključnega pomena. Za vse ostale je to le del šova.
Zato se mi torej zdi resnična zgodba o povezavi med nastopom Alenke Bratušek na CNN in obrestmi na naše obveznice popolnoma nelogična in zato se v resnici čudim, da te dni nihče od naših ekonomistov javnosti panično ne prepričuje, da je ekonomija kljub vsemu še vedno resnejša stvar od nogometa in da nikakor ni le ena velika stavnica, kjer lahko vsak šepet o nesoglasjih v slačilnici in vsaka neprepričljivo pojasnjena taktična zamisel vpliva na višino kvote. Zato se bom kmalu vprašal, kaj pa, če je vse res.
Za razliko od naših ekonomistov sem sam odraščal prav ob nadrealističnih zgodbah, ki so se nam takrat zdele tako zelo absurdne, da smo ob njih pokali od smeha, misleč, da je vse samo dobra sarajevska zajebancija. Potem pa smo nekega dne ugotovili, da so se njihove najbolj neverjetne zgodbe uresničile in je Sarajevo razdeljeno na vzhodni in zahodni del, meje pa so razdelile brate in sestre, može in žene, starše in otroke. Če kaj, je zato zgodovinska lekcija novih primitivistov prav ta, da ni nič tako absurdno bedastega, da ne bi moglo biti resnično.
