Ob vsem tem stopnjevanju napetosti je dogajanje postalo zares razburljivo z obtožbami profesorja Lovra Šturma in drugih članov Zbora za republiko, da je komisija pri izdaji poročila ravnala protizakonito. S tem ko zavezancema Janezu Janši in Zoranu Jankoviću pred javno objavo ni poslala ugotovitev v njuno izjasnitev, naj bi namreč kršila 13. člen zakona o integriteti in preprečevanju korucije.
Vsi, ki smo kdaj imeli v rokah komentar Ustave Republike Slovenije, smo ob tem presenečeno privzdignili obrvi – urednik komentarja je bil namreč profesor Šturm, eden od njegovih avtorjev pa Goran Klemenčič, predsednik komisije. Zaupanje med njima se je očitno prelomilo, pravniške in druge radovedne ume pa je začelo črvičiti – kdo ima prav? Kakšna so dejstva? Je komisija res ravnala protizakonito?
Poročilo je dokončno
Medtem ko v mnogih primerih javnih nesoglasij ne moremo preveriti dejstev, ker niso javno dostopna ali pa so težko ugotovljiva, v primeru pravnih vprašanj to ni neizvedljivo. Najprej poglejmo, kakšen postopek je komisija izvedla. Iz uvoda v zaključno poročilo, kjer so navedene pravne podlage (členi zakona o integriteti in preprečevanju korupcije), je razvidno, da je poročilo posledica postopka nadzora nad premoženjskim stanjem poklicnih funkcionarjev, v tem primeru predsednikov in predsednice parlamentarnih strank. Določbe, ki urejajo postopek nadzora premoženja, niso vsepovprek razmetane po zakonu, temveč so vsebovane v posebnem poglavju v členih 41 do 46. Ko komisija izvaja nadzor nad premoženjskim stanjem zavezanca, pri izvedbi postopka uporabi določbe navedenih členov in ne morebiti kakšnih drugih členov, ki se nanašajo na druge postopke. Določbe teh členov med drugim opredeljujejo obveznost poklicnih funkcionarjev (in drugih zavezancev), da v enem mesecu po nastopu in prenehanju funkcije sporočijo komisiji podatke o svojem premoženjskem stanju in da vsako leto sporočajo tudi spremembe v premoženjskem stanju nad določeno vrednostjo (npr. o nepremičninah, sredstvih pri banki, kreditih, dolgovih, terjatvah in podobno). Zakonske določbe v tem posebnem poglavju, ki nosi naslov »Nadzor nad premoženjskim stanjem«, tudi opredeljujejo, katere podatke komisija sme pridobiti sama in kaj lahko stori, če zavezanec podatkov ne posreduje.
Zakon v 45. členu določa, kaj komisija lahko stori, ko ugotovi, da se je premoženje zavezanca nesorazmerno povečalo, torej da se je povečalo bolj, kot so se povečali njegovi dohodki. V takem primeru mora komisija zavezanca pozvati, da v petnajstih dneh pojasni način povečanja premoženja oziroma razliko med prijavljenim in dejanskim premoženjem, ki ga je ugotovila sama.
Iz zaključnega poročila v tem konkretnem primeru je razvidno, da je komisija to večkrat storila in da so bili na osnovi ugotovitev komisije vsi zavezanci naprošeni za pojasnila v zvezi s svojim premoženjem. Zadovoljiva pojasnila so, kot je opisano v poročilu, podali vsi predsedniki parlamentarnih strank, razen Janše in Jankovića. Svoje ugotovitve je komisija zapisala v zaključnem poročilu. Je bila zavezana ugotovitve pred objavo poslati zavezancema, da se do njih opredelita? Ne. Zakon v členih 41 do 46, ki se nanašajo na nadzor nad premoženjskim stanjem, ne zahteva, da se zaključno poročilo pred javno objavo pošlje zavezancem v izjasnitev. Zakon je seveda mogoče dopolniti in vključiti tudi takšno obveznost, vendar trenutno taka obveznost ni določena.
Kaj ima s tem zloglasni 13. člen zakona, se verjetno sprašujete. Odgovor je: nič. Določbe 13. člena se namreč nanašajo na druge postopke komisije, in sicer tiste, ki so sproženi ob sumu korupcije ali drugih kršitev zakona. Gre torej za postopke, ki se začnejo po 13. členu zaradi določenega suma, v primeru nadzora nad premoženjem po 41. do 46. členu pa se postopki ne začenjajo zaradi suma, temveč zaradi zakonskih določb, ki avtomatično veljajo za vse funkcionarje, tudi za tiste, pri katerih ni nikakršnih sumov. V tem konkretnem primeru se je postopek pričel tako, da so zavezanci po nastopu funkcije komisiji v skladu z zakonskimi obveznostmi prijavili svoje premoženjsko stanje, komisija pa je bila prijavljeno premoženje dolžna pregledati. Na koncu ni izdala odločbe ali sodbe o kakršnikoli odgovornosti, ampak poročilo, kot veleva zakon. Poročilo je dokončno in zoper njega ni mogoče uporabiti pravnih sredstev. Zavezanca pa bosta ob naslednji prijavi premoženjskega stanja in njegovih sprememb znova lahko pojasnjevala izvor svojega premoženja.
Oh, te položnice!
Iz navedenega je mogoče ugotoviti, da komisija ni ravnala nezakonito. Njeni kritiki so s hitenjem pri iskanju napak, ki bi služile za diskreditacijo komisije, sami zagrešili napako – pripisali so ji kršitev zakonske določbe, ki se za postopek nadzora premoženjskega stanja ne uporablja.
In zavezanca? Kaj nam poročilo sporoča o njima? Predvsem opozarja, da sta oba brezbrižna do zakonskih obveznosti na področju preprečevanja korupcije, kar sta izkazala z opuščanjem prijave sprememb premoženjskega stanja. Razkriva pa tudi njune nenavadne prakse pri razpolaganju s premoženjem. Meni najljubša je pri obeh tista s položnicami. Županu je na primer na računu zmanjkalo denarja za plačilo položnic, ki jih je lahko plačal šele po prejemu nakazila s strani svojega sina – v višini nekaj sto tisoč evrov. Premierjeve položnice pa so bile redno plačane, vendar ni bilo mogoče preveriti, kako so bile plačane – ni jih ni plačal sam, prav tako pa niso bile plačane iz njegovega uradno preverljivega premoženja. Ena od možnih razlag bi lahko bila čudež – če seveda verjamete vanje.
Neža Kogovšek Šalamon, pravnica