Ker ne bom pisal o tem, kaj si mislim o dokazih ali izpustitvi iz pripora, kjer se tožilstvo in sodišče ne ujameta, bom začel z nekaj desetletij staro zgodbo, ki utegne imeti še vedno sveže sporočilo. Morda je povezano tudi z nekaterimi stranskimi učinki aktualnih procesov.
Pred leti, ko je bilo še dovoljeno kajenje v vseh javnih prostorih, je prišlo do tragičnega dogodka. V času pustnih šem se je v nekem lokalu dekle s cigareto v roki pošalilo z drugim dekletom, kaj če naredi luknjo v njenem kostumu. Ko se je z roko približala in očitno nehote dotaknila obleke, je nesrečno dekle v trenutku zajel ogenj. Zaradi hudih opeklin ni preživela. Že v času kazenskega postopka je bila povzročiteljica pod hudimi psihičnimi pritiski, domnevajmo, da neznanih maščevalcev, ki so ji pošiljali pisemske ovojnice s pepelom. To se je nadaljevalo do glavne obravnave, ko se je obtožena psihično zlomila in v obupu rekla: »Pa kaj potem, če je zgorela!«
Tega vzklika nihče ni bil sposoben pravilno prevesti v razumljiv jezik. Sodišče ga je razumelo kot storilkino zakrknjenost in neobčutljivost ter predvsem kot neobžalovanje dejanja. Padla je odločitev – eno leto zapora. Podobnemu vtisu o okoliščinah dejanja se tudi komisija za pogojni odpust ni mogla izogniti. Nekateri, ki smo bili vpleteni v primer, smo njeno izjavo, kakor bi rekli v formalnem jeziku, prevedli v krik človeka, ki mu ne pustijo živeti drugače kot z dodatno bolečino, z nedopustnim povzročanjem trpljenja. Enake pošiljke je namreč prejemala še v zapor.
Je bil ta krik nesrečne povzročiteljice izjava, ki jo je sodišče moralo upoštevati? Bi pomagalo, če bi si »Pravica« poleg zavezanih oči zatisnila še ušesa? Ali bi se moralo zgoditi nekaj podobnega, kot vidimo v ameriških filmih, kjer sodnik opozori poroto, da ne sme upoštevati določene izjave? Ali porota lahko, podobno kot računalnik, ko pritisnemo na »delete«, izbriše slišano iz spomina? Ali nismo v kazenskem postopku razvili doktrine psihološke okuženosti morda tudi zaradi podobnih primerov? In končno, kaj vse vpliva na sodnikovo odločitev – zavednega in nezavednega? Vprašanj je dovolj za razprave, ne le za kratek zapis.
Pogum in strah
Sojenje spremlja vse več odrskih luči. Pridobitev svobode je tudi večja svoboda medijev. Do medijev imamo najbrž podoben odnos kot do sodišč. Lahko smo dobili pravdo in smo z njo zadovoljni. Enako se lahko potegujemo za medijski prostor, če je naša podoba v dobri luči ali če se nam vsaj ponuja možnost, da se v taki prikažemo. Če smo pravdo izgubili, so sodišča podkupljena, kakor so tudi mediji prodani, če naša podoba ni svetla.
V času pred svobodo in še malo po njej ni bilo v navadi, da bi tožilci in odvetniki nastopali pred kamerami že pred obravnavo, zlasti pa takoj po izrečeni sodbi. Danes smo v malokaterem pomembnejšem procesu prikrajšani za komentarje obeh strani. Tožilci obljubljajo pritožbe, odvetniki ugotavljajo, da sodišče ni moglo drugače, kot da je ugotovilo nedolžnost, ali pa ob zadovoljnih tožilcih odvetniki podučujejo javnost, da sodniki ne poznajo osnovnih načel, vključno z ustavo, in da bi taka sodba, če obstane, pomenila konec pravne države.
Že v preteklosti so se – po mojem z nedopustnih koncev, takrat s tožilstva – pojavljali komentarji (v eni najbolj žalostnih zgodb večkratnega umora), da sodišče ni zbralo dovolj poguma, da bi izreklo obsodilno sodbo. Ugovor drugih je bil, da je prav oprostilna sodba dokaz poguma, saj je bilo sodišče ob jasno opredeljenem javnem mnenju zelo osamljeno s svojim stališčem.
Ali pogum sploh sme biti (osebna) okoliščina pri sodnikovi presoji? Jo je mogoče izključiti? Če ne, potem je treba priznati njen antipod – strah. In smo pri Kocbeku. Je lahko sodnik vselej miren, ko izreka sodbo v skladu le z zakonom in vestjo? Ali lahko pri tem z omenjeno računalniško tipko izbriše vse moteče dogodke? Naštejmo nekatere take zadnjega procesa: varovalni postopki, kakršnih še ni bilo; načrti oboroženega spremstva obtoženih; načrtovanje izbiranja različnih poti na sodišče, da je možnost uspeha morebitnega napada manjša; privedbe z vključenimi sirenami; sistemi vklepanja obtožencev; varovanje v razpravni dvorani; moč mednarodnih hudodelskih združb; sodnikova osebna zaščita in ogroženost njegove družine; že eksplodirana bomba pod oknom sodnice kolegice v manj izpostavljeni zadevi.
Nedopusten nastop ministra za pravosodje
Nadaljujmo z manj spektakularnimi, a pogostejšimi pritiski: pričakovanje javnosti, ki se praviloma vživlja v vlogo žrtve; medijski pritiski, ko novinarji ne pristajajo na drugačno odločitev kot tisto, ki se zdi »edina mogoča«; primerjave z drugimi okolji, kjer »uspešno obračunavajo« s politiki najvišjega ranga in tako dokazujejo – v nasprotju s Slovenijo – načelo enakosti pred zakonom; izjave visokih funkcionarjev o možni podkupljenosti sodnikov; primerjave s sistemi, kjer je dokazovanje enostavnejše in »kriminalci niso bolj zaščiteni kot njihove žrtve«; poudarjanje, celo s strani državnih organov, da je Slovenija oaza človekovih pravic, kjer je zelo težko kaznovati hude kriminalce; nikakor nazadnje – nedopusten nastop ministra za pravosodje v nepravnomočni zadevi takoj po razglasitvi sodbe.
Če sodnik ob vseh teh pritiskih izreče oprostilno sodbo, le redko razumemo vse razsežnosti takega sporočila. Zgodi se, da je sicer lahko pridobljenih veliko dokazov, ki bi zelo verjetno povzročili obsodilno sodbo. V podobnih primerih včasih govorimo o »notornih storilcih«. A ker je treba spoštovati zakon, je treba izločiti vse dokaze, ki so pridobljeni na nezakonit način. V nasprotnem primeru bi se v najkrajšem času vzpostavila tortura za vse – skorajda poljubno izbrane osumljence. In če ostane zakonitih dokazov le za peščico in so še ti neprepričljivi, sodišču ne ostane drugega, kot da izreče oprostilno sodbo. Ta je v svojem sporočilu v resnici obsodilna za vse tiste, ki so v postopku kršili zakon, zaradi česar – zelo verjetno, da v resnici krivim – ne moremo izreči kazni. Zaradi take obsodbe bi morala še dolgo časa boleti glava policiste, tožilce in preiskovalne sodnike, morda še koga, vsakogar pač v skladu z njegovim prispevkom h končni neuporabnosti njihovega dela.
Mislim, da je za pravosodni sistem na splošno slabo, če se pomemben del dogajanja preseli iz sodne dvorane na stopnišče pred sodno palačo, kjer je že nekaj časa medijski oder. Tožilci in odvetniki naj ne podučujejo laične javnosti, da je konec pravne države, če ne bo odločeno v skladu z njihovim mnenjem. Naj ne razlagajo, da sodniki ne poznajo ustave. Celo če je to včasih res, so za take napake predvidene druge poti, ki dovolj zanesljivo vodijo do rešitev v večini primerov.
Sodstvo postaja vse bolj koš za odpadke, kamor mečemo – kot z odločitvami nezadovoljne stranke – svoje dejanske ali namišljene frustracije. Kot politiki vanj stegujemo svoje lovke, da si ga podredimo. Nenazadnje v vlogi novinarjev, ki smo dolžni v imenu raziskovanja resnice dokazovati, kaj vse je gnilega v državi, s podobno rušilnim učinkom – če že ne namenom – najlaže uporabljamo prav politike, priložnostno razočarane stranke ter njihove zagovornike.
V takih razmerah je nemogoče pričakovati, da bi se sodniki počutili neodvisne in samostojne, so zgolj osamljeni v prizadevanjih za normalnejšo, tudi bolj pravično družbo. Medijski žarometi bleščijo skozi prevezo, ki jo ima čez oči Pravica, in hrup je že dolgo časa neznosen za njena ušesa. Vse težje je videti in slišati zgolj tisto, kar je pomembno za pravično sodbo.