Sredino odločitev ustavnega sodišča, da ne dovoli referendumov o zakonih o slabi banki in novem holdingu, je predsednik sodišča dr. Ernest Petrič dan kasneje razlagal v Odmevih Televizije Slovenija. Odločitev osmih od devetih sodnikov je podkrepil z javnomnenjsko anketo, ki je potekala med njegovim nastopom na televiziji večer prej, ko naj bi požel večinsko odobravanje gledalcev. Sijajni dosežki tehnologije so tako omogočili ugotovitev, da bi se ustavno sodišče po merilih resničnostnih šovov dobro odrezalo.

Položaj ustavnega sodišča v družbi bi moral temeljiti na tehtnosti in strokovnosti, doslednosti in jasnosti njegovih pravnih argumentov. Sodišče naj bi ščitilo pravice vseh, tudi manjšin in tistih, ki nimajo oblasti, ter v prvi vrsti skrbelo za spoštovanje in uresničevanje določil ustave Republike Slovenije. V zadnji odločbi pa je najti le razlago in utemeljitev izrednega stanja, ki ga uvaja vlada zaradi finančne krize.

Ustavno sodišče ni tehtalo legalnosti in ustavne skladnosti zakonov, ki bosta stopila v veljavo brez referendumske potrditve. To poudarja predsednik sodišča tudi v svojem pritrdilnem ločenem mnenju. Zaradi finančne »nujnosti situacije« je ustavno sodišče spremenilo svojo ustaljeno sodno prakso presoje dopustnosti referendumov. Zavrnilo je uresničitev pravice ljudi do soodločanja o političnih odločitvah, ki vplivajo na njihova življenja. O tem, ali bomo zaradi tega pristali v protiustavni situaciji, pa bo sodišče ne glede na »nujnost« situacije odločalo morda kdaj kasneje.

Odločba ustavnega sodišča po besedah njenega predsednika odpira novo poglavje sodne prakse »tehtanja ustavnih dobrin«. Merila in postopek tega tehtanja iz obrazložitve žal niso jasni. Jasno je, da je presoja nujnosti in sorazmernosti temeljila na upoštevanju in uporabi argumentov ministrstva za finance, mednarodnih finančnih institucij, državnega zbora in vlade ter Urada za makroekonomske analize in razvoj. Razmislek ustavnega sodišča izpred dobrega leta, da makroekonomski in javnofinančni razlogi niso ustavnopravno merljivi in zato upoštevni, je izginil. Prvoizpostavljena pravica, ki je pretehtala nad pravico slovenskih državljank in državljanov do referenduma, pa je pravica do svobodne gospodarske pobude.

Veliko se je še do pred kratkim razpravljalo o zapisu fiskalnega pravila v ustavo. Z njim bi se kot ustavno vrednoto določilo neoliberalno prepoved vsakršnega državnega najemanja posojil, ki bi ogrozilo »uravnoteženost« javnih financ. Ustavno sodišče je v svoji odločbi, ki jo je podpisal predsednik sodišča, poudarilo legitimnost oblasti izvoljenih članov državnega zbora, da odločajo v imenu ljudstva. V tem državnem zboru ni bilo zadostne podpore, da bi fiskalno pravilo zapisali v ustavo. A vendar je ustavno sodišče sedaj samo odločilo, da je na podlagi slovenskega podpisa fiskalnega pakta (MPSUUEMU), ki sicer še ne učinkuje, fiskalno pravilo nujno obvezujoče in tako pomembno, da prispeva tudi k omejitvi ustavne pravice ljudi do referenduma.

Ob robu sedanje odločbe in pomembnega odklonilnega ločenega mnenja sodnice Etelke Korpič Horvat obiskovalec spletne strani ustavnega sodišča najde tudi popotniški zapis sodnika Jana Zobca s konvencije ameriškega pravniškega združenja The Federalist Society. Zobec ne izpusti prilike za ideološki obračun s slovenskim sodstvom. A v zapisu, ki je star mesec dni, ponudi tudi najlepšo obrazložitev najnovejše odločbe ustavnega sodišča. Našteva tri najbolj splošne smeri razumevanja sodniškega aktivizma, ki lahko pomagajo pri razmisleku: »Sodniški aktivizem se nanaša na primere, ko sodstvo razveljavi zakon, ko se bolj kot na zahteve ustave opre na svoje osebne preference in motive in ko ovrže prejšnji precedens.« Slovensko ustavno sodišče je v sredo zakorakalo po obeh zadnjih dveh smereh političnega sodniškega aktivizma.