A po tistem, ko sta se mlada prestopnika s težavo skobacala na stola pred mizo in ko je iz njiju izvlekla njuni imeni, se je ravnateljica ustavila in le še molče upirala pogled zdaj v enega, zdaj v drugega, kakor da si ne bi upala vprašati, kaj ju je prineslo. Namesto tega je sama pri sebi ugotavljala, da se časi spreminjajo hitreje, kot si je mislila. Nebogljenčka pa sta ves ta čas nepremično sedela nasproti nje, svoja prestrašena pogleda upirala v tla in delovala kot najbolj nedolžna otroka, kar ju je mati narava kdajkoli ustvarila. A ko je naposled zbrala pogum in vprašala, kaj se je zgodilo, sta, kot bi ju priklopil na generator nuklearke, v en glas izbruhnila:
»On… Rekel mi je… mi je rekel, da sem… da sem, ultralevičarski… diktator!… skrajnež!«
Ravnateljica si je pokrila ušesa, a je še vedno razločno slišala kričača, ki sta skušala preglasiti drug drugega: »Ti si Orban! Ti si pa zombi! To si ti, kaj sem pa jaz? Ti si Jugoslovenec! Pika stop!«
»Tišiinaaa!!!!«
Pred ravnateljico sta se za kratek hip spet pojavila prestrašena angelčka, ki sta ročice nerodno tlačila pod svoji ritki. Nato pa je spet počilo: »On je prvi začel! On me je pošiljal v Barbarin rov! On mi je rekel trenirkar! On mi je rekel, da sem klerofašist! On pa meni, da so izbrisani agresorji! On je bil proti osamosvojitvi! On je bil v partiji! On je zagovarjal povojne poboje! On je sodeloval z okupatorjem! On si je podredil osvobodilni boj! On je bil za Hitlerja! On nas je rinil v Jugoslavijo! On nas je pokristjanil! On nas je poslovanil! On nas je porimljanil! On je meni kradel količke! Ker si ti gradil na mojem, desnem delu močvirja! Ti si na levem delu lovil ribe! Ljubljansko barje je bilo moje do Savudrije! To je stvar arbitraže! Izdajalec! Nacionalist! Čefur! Pedofil! Peder!«
Ravnateljica ni imela več moči, da bi zatulila. Kot bi se pogrezala, je njena glava komajda še kukala izza mize. V svoji dolgoletni pedagoški karieri je srečala najrazličnejše vrste pubertetnikov, a še nikdar ni naletela na nič podobnega temu, kar je zdaj vreščalo v njeni pisarni. Zato je vstala, se s hitrimi koraki prebila mimo obeh malčkov in malodane izskočila iz pisarne ter panično zaloputnila vrata za seboj, kakor bi želela preprečiti, da bi ji kdo sledil. Zdaj je stala naslonjena na vrata in globoko dihala. Šele čez čas je pogledala predse in nekaj metrov stran zagledala učiteljico, ki je malčka pripeljala k njej.
»Se opravičujem, gospa ravnateljica, a fanta sta si zelo želela govoriti z vami in vam predstaviti razmere v našem razredu. Po tem, kar slišim, se mi zdi, da sta vam jih predstavila zelo nazorno. No ja, v razredu je vseeno malce bolj hrupno, saj je učencev več…«
Ravnateljica ji je pokimala in učiteljica se je ustavila, a le za trenutek.
»Veste, ta nov učni načrt…«
Ravnateljica je znova pokimala in svoje razumevanje učiteljičinih skrbi podčrtala še z nasmeškom: »Nov učni načrt, ja. Z njim so povsod manjše težave, a se je vredno potruditi. Ob koncu semestra bomo preverili, kako dobro so ga vaši učenci sprejeli. Poslali vam bomo tričlansko komisijo, ki bo ocenila vaše delo.«
»Mislim, da ni potrebe…«
»Lahko ste brez skrbi. Obljubim vam, da komisija ne bo ugotovila prav nič takšnega, česar že sedaj ne vemo. To je le protokol, ki smo ga dolžni izpeljati, preden posežemo po nadaljnjih ukrepih.«
»Kakšnih nadaljnjih ukrepih?«
»Ne prehitevajva. Po tem, kar sem videla, lahko povem, da gre vse skupaj točno tako, kot smo predvideli pred začetkom šolskega leta, in da smo z vami in vašimi učenci več kot zadovoljni. Zdaj pa, prosim, odpeljite svoja učenca nazaj v razred in nadaljujte s poukom,« je rekla ravnateljica. »Jaz moram na sestanek na ministrstvo,« je dodala, ko je že hitela čez hodnik in zavijala po stopnišču navzdol. Kmalu je izginila za vogalom, učiteljica pa je zbegana obstala pred njeno pisarno, iz katere je bilo še naprej slišati piskajoče kričanje. Previdno se je približala vratom in kljuko obotavljajoče potisnila navzdol.
»Stric iz ozadja! Neoliberalec! Neosocialist! Skorumpiranec! Tajkun! Neonacist!«
Tuljenje je treščilo vanjo kot orkanski prepih in učiteljica je panično zaprla vrata, kakor bi želela preprečiti, da bi se okna pisarne razletela na koščke. Niti najmanj ni bila pripravljena na tisto, kar je divjalo v notranjosti. A v tistem se je nenadoma spomnila ravnateljičinih besed ob začetku šolskega leta: »Nov učni načrt je bil sestavljen v Bruslju z mislijo na boljšo prihodnost naših otrok. Boljša prihodnost naših otrok je poglavitna, če ne celo edina skrb združene Evrope.«