Resnično je namreč deloval kot nekdo, ki ne razume, zakaj bi bilo karkoli narobe s tem, da mu sin od časa do časa vrne kupček posojenega denarja. Kaj je tu spornega, je govoril iskreno zbegani pogled Zorana Jankovića, kakor bi nas gledalce vse po vrsti spraševal, ali ne bi tudi mi svojemu sinu priskočili na pomoč, če bi ta potreboval nekaj evrov za, kaj jaz vem, nov sušilni stroj, recimo.
Kdor se je med katerim izmed njegovih javnih nastopov prepustil čustvom in se zazrl naravnost v županove modre oči, je lahko v njih resnično prepoznal odgovornega in skrbnega očeta, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja z njegovimi otroki, očeta, ki ga skrbi, ali lahko sinova odplačata kredit za ozimnico ali si z družinama privoščita podaljšani vikend na Veliki planini. In če je minule dni pozorno poslušal in bral vse, kar je imel v svoj zagovor povedati zamrznjeni prvak slovenske opozicije, ga je v nekem trenutku zagotovo prešinilo, kakšna grozna družba smo postali, če ne dovolimo več niti tega, da bi očetje pomagali svojim sinovom. Kaj šele njihovim najboljšim prijateljem, s katerimi igrajo tenis.
Kar seveda ni in ne more biti nikakršno naključje (naključje v Sloveniji je tako in tako, kot je to pred dnevi znova lepo pojasnil predsednik vlade, le drugo ime za Milana Kučana). Samo pomislite, kako smo še nedolgo tega želeli na vrat na nos ukiniti tradicionalno sosedsko pomoč pri gradnji in prenavljanju stanovanj in hiš ter svoje prijazne, prijateljske sosede z birokratskim dekretom čez noč preobraziti v mrke obrtnike, ki bi nam poslej v pozdrav namesto s šraufencigerjem mahali z davkom na dodano vrednost.
In potem ko smo ta nečloveški in s slovensko kulturo popolnoma skregan predlog na referendumu gladko zavrnili, birokracija zdaj preprosto vrača udarec, in tako se je z Goranom Klemenčičem na čelu spravila nad še bolj tradicionalno očetovsko pomoč. Žal vse kaže na to, da bodo v našem krasnem novem pravnem svetu očetje in sinovi kmalu smeli biti le še poslovni partnerji, ki jim ne bo dovoljeno skupaj niti kidati snega, če ne bodo tega predhodno prijavili pristojnemu javnemu uradniku.
Kot da jim vse to ni bilo dovolj, so se hkrati spravili še nad pomoč brata bratu, saj so v svojem zloglasnem poročilu izrekli tudi mnenje, da bi moral predsednik vlade Janez Janša prijaviti prav vsak kovanec, ki je med kakšnim od družinskih piknikov padel iz žepa njegovemu bratu Rajku, ko je ta na vrtnem žaru obračal piščančja bedrca.
V njihovi tako imenovani pravni državi vas torej tudi takrat, ko se boste skupaj s svojimi skromnimi prihodki po več kot tridesetih letih dela še vedno utapljali v nižjem srednjem razredu naše družbe, vaš edini brat ne bo smel potegniti iz te brozge in vas z neprijavljenim zavojčkom bankovcev poslati na eksotično potovanje ali dve. Ali šest. V njihovi tako imenovani pravni državi boste lahko z lastnim bratom le v strogo poslovnih odnosih in vsako darilo za rojstni dan svoje svakinje boste morali overiti pri notarju. Ali pri Roku Praprotniku.
Ukinjanje družinske pomoči nedvomno spodjeda temelje slovenske družbe in če se skupaj z Janezom Janšo in Zoranom Jankovićem temu danes ne upremo, se bodo klemenčiči in praprotniki povsem povampirili in se bodo že jutri spravili nad naše sestrične in bratrance, nad strice in tete, nad stare mame in botre. In potem ne bo več daleč dan, ko pred njihovim nadzorom ne bodo varni niti naši najboljši prijatelji, bivši sošolci in ljubice.
Na koncu se boste nekega jutra zbudili in zgroženi ugotovili, da živite v srhljivo čisti in odtujeni srednjeevropski državi, v kateri posle podeljujete le še na podlagi računovodsko dolgočasnih rezultatov javnih razpisov, v kateri na položaje zaradi njihovih referenc kadrujete popolne neznance, v kateri sklepate pogodbe na osnovi nekakšnih poslovnih rezultatov in v kateri s sorodniki in prijatelji hodite le še v Trento ali igrate tenis.
Kolikor vas poznam, si boste takrat iskreno zaželeli, da bi se lahko vrnili nazaj v dobre stare čase, v čase, ko so predsedniki vlade še lahko plačevali z gotovino in so župani posojali milijone izvajalcem javnih naročil. Želeli boste nazaj v dobre stare čase, ko so najvišji funkcionarji še lahko poskrbeli za svoje bližnje in so jih pri tem veselo podpirali predsednik države, nadškof in ameriški veleposlanik. Želeli boste v dobre stare čase, ko še ni bilo zaključnih poročil protikorupcijske komisije, a to takrat na žalost ne bo več mogoče. Takrat boste pač živeli v pravni državi in si boste za to krivi sami. Ker se niste totalitarni vladavini prava pravočasno uprli.